April je v kolesarstvu mesec za legendarne enodnevne dirke na severozahodu Evrope. Ostre kamnite kocke, blato, klanci kot zidovi so začimbe, ki kolesarsko dirkanje spreminjajo v gladiatorstvo. In še nekaj zaznamuje šest klasičnih kolesarskih bitk, šest preizkušenj za najbolj trdožive in najbolj srečne biciklistične junake: ceste in poti teh dirk so speljane mimo mnogih žalostnih mest prve in druge svetove vojne, kar pogosto narekuje primerjave z usodami nesrečnih tekmovalcev. Čudoviti David Duffield, legendarni komentator Eurosporta, je povzel: in zdaj smo druščina narodov, ki tu tekmujejo v kolesarstvu in se ne vojskujejo; naj dolgo ostane tako.

Letos je prve tri dirke začuda spremljalo sonce, toda že prva dirka, po Flandriji, je postregla s številnimi množičnimi padci in težkimi poškodbami. Tradicionalni spusti po kamnitih kockah so bolj kot na športno prizorišče spominjali na bojišče, z množico kolesarskih trupov, ki so obležali na ali ob tlakovanem cestišču. Podobne slike so se ponavljale tudi na drugi dirki, Gent-Wevelgem, vsak spust je za sabo pustil pravo pokončanje, kolesarski masaker, kakršnega spričo lepega vremena ni pričakoval nihče, še najmanj kolesarji. Namesto zmagovalcev se je v cilju štelo preživele. Tako mnogi niso dočakali najprestižnejše enodnevne kolesarske prizkušnje, Pariz-Roubaix, ki se je zgodila to nedeljo.

Tour de Kras Foto: Denis Sarkić

In ko so se spuščali po strmih slabo tlakovanih klancih, me je obhajalo nerazumevanje: ali ti ljudje, kolesarji, dirkači, sploh mislijo, ob tem ko poganjajo pedala? Ali pa je šport res prišel tako daleč, da je razmišljanje postalo prepovedano sredstvo do vrhunskega rezultata, do zmage? Vse je samo še brezkompromisni boj, vsak, ki ob tem razmišlja, presoja, je obsojen na poraz? Ne razumem namreč, zakaj so se kolesarji po teh kratkih kockastih spustih spustili tako brezkompromisno, tako rekoč objestno, če jih je za tem itak čakala lepa ravninska cesta, na kateri so se vselej hitro sestavili v skupino. Ta iracionalni spust na glavo (in za mnoge se je na njej tudi končal), ki ni prinesel nikakršnega dobitka in ga tudi ni mogel prinesti, me je bolj kot na šport in tekmo spominjal na nekaj drugega; pozneje sem pomislil na iniciacijske obrede, mačistična merjenja, adrenalinske izzive, na podobne spektakle človeškega absurda.

Drugačno sliko, sliko športa in športnika, ki izraža soodvisno vrhunstvo telesa, duha, razuma in srca, torej lepoto športa in kolesarstva, je prinesel legendarni Pariz-Roubaix, najtežja in najprestižnejša enodnevna kolesarska dirka na svetu, z ljubkovalnim imenom severni pekel, ki sicer poskrbi za najtežje kolesarske trenutke (ime združuje neverjetno težavnost dirke in območje vojne morije). 260 kilometrov ravnine, vendar prek 50 kilometrov po tlakovanih poteh, zgrajenih pred tristo leti, ki so služile za prevoz premoga iz rudnikov, danes pa so na mnogih delih v takem stanju, da je še hoja po njih nevarna, dirka, ki jo kolesarji radi sovražijo, kot pravi napovednik, in so jo prvič vozili že davnega leta 1896 (druga najstarejša med vsemi za Liège-Bastogne-Liège, ki je začela štiri leta prej in s katero se zaključijo velike aprilske klasike), dirka, pri kateri je navadno kolesarje v cilju treba najprej oprati, da se jih lahko identificira, vse to je severni pekel.

No, letos ni bilo treba nikogar umivati (tuši na velodromu, kjer se dirka konča, so baje tudi iz vojnih dni, brez tople vode), dežja in blata namreč ni bilo in tudi padcev ne toliko, samo dihala so se naužila prahu in nenavadne aprilske vročine. Pariz-Roubaix je v vseh pogojih preizkušnja pripravljenih, izkušenih, pametnih in srčnih. Kamnito kocko je dvignil Stuart O’Grady, prvi Avstralec v zgodovini dirke, olimpijski in svetovni prvak na stezi. Tako sta se v zmagoslavju združili kolesarski nasprotji: šampijon velodromov je slavil v najtežji cestni preizkušnji, ki se po peklenskih kilometrih ostrih kock konča na zloščenih tleh rubeškega velodroma. To mu je uspelo navkljub pedigreju (Avstralci kot specialisti za steze slovijo na cestah predvsem kot šprinterji), pomočniški vlogi v ekipi (danski CSC je stavil predvsem na lanskega zmagovalca, Švicarja Cancellara) in nesreči s počeno gumo na najbolj ključnem delu dirke, 2,4 km dolgem najbolj razsutem kockastem delu skozi arenberški gozd. Zmagal je človek, ki se je odlično pripravil, zbral vse svoje izkušnje, pametno izbiral svoje poteze in nasprotnike ter s srcem nadoknadil tisto, kar mu je morda vzela narava.

Letošnji severni pekel je neskončnim množicam ob cestah in doma pred teve zasloni ponudil vrhunsko doživetje, ne le športnega, temveč človeškega duha. V tem smislu kolesarstvo, vsem dopinškim težavam navkljub, med vsemi športi zaseda prvo mesto.

p.s.
Spomladanske klasike se nadaljujejo – 22.4. Amstel Gold Race (osrednja nizozemska dirka s tridesetimi klanci), 25.4. Valonska puščica (belgijska srhljivka z najstrmejšim zaključkom) in veliki finale, 29.4. Liège-Bastogne-Liège (z legendarnimi vzponi v Ardennih in varljivim zaključkom) – vse z neposrednimi prenosi na Eurosportu.

Vlado Škafar