Pred kom ali čim zaklepamo vrata?
25. marec 2007 ob 8:00 | Vest |Kako smo si ljudje zakomplicirali življenje. Ne samo nam, tudi drugim živim bitjem smo ga (rahlo) zakomplicirali. Kravam, prašičem, delfinom, belim, rjavim in črnim medvedom, pticam, ribam. Ravnovesje se je porušilo (tudi) drevesom v tropskem gozdu, izginjajočim ledenikom, jezerom in rekam. Pa človeški ribici. Kaj ribici, celi Postojnski jami! Da o lipicancih sploh ne govorimo.
Morda pa razlog res tiči v pomanjkanju prostora, morda res težko dihamo. Pod bremenom (človeških) pravil, pritiskov in omejitev. Ki smo si jih konec koncev ustvarili sami.
In smo že pri žalostni zgodbi o preganjanem slovenskem rjavem medvedu. Ki ga imamo Slovenci radi (nekateri žal tudi v golažu!), tako lep je in veličasten. Tako divji. In tako preganjan.
In žal so v to zgodbo vpleteni ljudje. Oblast (in z njo moč) na eni strani in prebivalci Slovenije na drugi. In to ni preprosta zgodba.
Poglejmo nekaj dejstev: Ljudje, ki že leta živijo v sožitju z rjavim medvedom, pričajo, da se je populacija medvedov drastično povečala. Da jih srečujejo dnevno. Pred kratkim je medvedka (z dvema mladičema) napadla domačina iz ene od bloških vasi. Tamkajšnji prebivalci so začeli javnost opozarjati, da je medvedja populacija v njihovih krajih preveč skoncentrirana, vlado pa pozivati, naj nekaj stori. In je prišlo do ideje za odstrel medvedov. Oglasila se je civilna družba, ki temu odločno nasprotuje.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice se je uprlo in v Ljubljani v petek organiziralo miren protestni shod “zaradi mučenja oz. nepravilnega in neetičnega ravnanja z medvedjimi mladiči, ki se je zgodil v nedavni akciji lova na medvedko v bližini vasi Cajnarje”.
Medtem, ko se o problematiki prenaseljenosti slovenskega teritorija z rjavim medvedom na veliko govori in pametuje, pa ubogi rjavi medved (pravzaprav jih je nekaj sto) zbegano tava po Sloveniji. In ker mu je zmanjkalo bivalnega prostora, pač tu in tam sreča tudi človeka. Vedno pogosteje.
Seveda ga zaradi tega ne bi smeli kar tako ustreliti. Medved je veličastno (in predvsem) živo bitje. Rešitev, da zaščitimo oba - tako medveda kot človeka, ki živi v njegovi bližini- pa je več. Odstrel medveda zagotovo ni edina možnost. Morda pa bi za začetek pomagalo že to, da se vsi vpleteni zberejo v eni od z medvedjo populacijo prenaseljenih bloških vasi in si ob jutranjem svitu ali večernem mraku medveda ogledajo od blizu. Lahko tudi z balkona katere od tamkajšnjih hiš, ta pogumni pa ga lahko tudi pobožate. Če si upate.
Na protestu v Ljubljani smo se pogovarjali s predstavniki različnih organizacij, ki jih skrbi nehumano ravnanje z medvedjimi mladiči, o medvedji problematiki v Sloveniji pa je spregovoril tudi predsednik Društva za osvoboditev živali in njihove pravice Stanko Valpatič.
“Nič, poslal bi mu dobre misli, pa mi ne bi nič naredo”
Ne komplicirajmo si življenja, raje čimprej ukrepajmo.
Tudi jaz imam rada slovenskega medveda, a se ga z vsem spoštovanjem bojim (in tudi jaz nočem, da bi človek medveda nonšalantno pobijal ker bi medved ogrožal človeka). Dobrodošli v še enem slovenskem začaranem krogu.
Katja Lenart
Pa še to: Kako dobro sploh poznamo rjavega medveda, to (v Sloveniji) okoli 300 kilogramov težko zver? Ali ste vedeli, da:
- ima medved zelo dobro razvit vonj in sluh, manj pa vid;
- v ujetništvu doseže starost med 30 in 40 leti, v naravi pa 20 do 25 (tudi 30) let;
- je na videz neokreten in počasen, vendar lahko hitro teče, je dober plavalec, mlajše (lažje) živali pa tudi dobro plezajo;
- so medvedi večinoma samotarji;
- je življenjsko okolje samic veliko do 100 km², samcev nekajkrat več;
- je pomemben del medvedovega teritorija podzemna votlina (brlog), v katerem prezimuje, lahko pa ga uporabi tudi za vsakodnevni počitek;
- je medved vsejed, na njegovem jedilniku pa prevladuje hrana rastlinskega izvora;
- je na začetku prejšnjega stoletja v Sloveniji živelo le od 30 do 40 medvedov, šele v drugi polovici prejšnjega stoletja se je številčnost na podlagi upravljanja, ki je sledilo naravovarstvenim merilom in usmeritvam, začela povečevati – danes naj bi bilo v Sloveniji okoli 450-500 medvedov;
- medved napade človeka samo, če se počuti skrajno ogroženega, medvedka pa tudi, če domneva, da človek ogroža njene mladiče.
25. marec, 2007 ob 10:07
Rad imam zivali in ne ostanem hladen, kadar vidim katero umreti. Ampak to, kar pa sporocajo ti “borci za pravice zivali”, je pa ze malo bolestno. Ravno vceraj je tisti stricek z brado in begavim pogledom - clan tisocih drustev za zascito vsega, razlagal, kako ima vsaka zival pravico ziveti in da clovek nima pravice vzeti zivljenje zivali. Zdaj ne vem, ce se ta stricko zaveda, ampak tudi klop je zival, ravno tako kot komar, muha, us…Se tudi njih ne smemo dotakniti? Ga ta stricko res pusti pri zivljenju, ko se kaksen klop znajde na njegovi kozi in zacne sesati njegovo plemenito kri? Glede na to, da je omenjal, da je treba izkoristiti cisto vse moznosti, preden izberemo smrt, si predstavljam, da ta stricek zbere ekipo najboljsih kirurgov in veterinarjev in se posvetuje, kako resiti ubogega klopa, ki se je znasel v “clovekovem zivljenjskem prostoru”. In ce res ne gre drugace, prej izbere amputacijo svoje roke, kakor pa, da bi klopa utopil v olju oz mu odrobil glavo. Res plemenito dejanje. Seveda me boste imeli sedaj za kretena, ampak situacija s klopom ni dosti drugacna od tiste z medvedi, samo, da so medvedi dosti bolj simpaticne zivali in da, tisto kar je tukaj najbolj vazno, ogrozajo samo dolocene “nepomembne” ljudi s podezelja. Seveda se strinjam, da bi bilo najlepse, da bi vse (odvecne) medvede lepo preselili nekam, kjer bi se cedilo mleko in med, se posebaj slednje, in bi vsi zaziveli v miru in radosti. Ampak to ni pravljica, to je realen svet, kjer imamo omejena sredstva in kjer preseljevanje ne pali, se posebaj zato, ker je Slovenija cisto premejhna, da bi ga lahko kar nekam skrili in zato ker se medved slej ko prej vrne v svoj stari rajon. Kaj toraj storiti? Pustiti vse pri miru in dovoliti, da se medvedja populacija se naprej neomejeno razmnozuje? Pobiti 100 medvedov in prilagotiti njihovo populacijo nasemu ozemlju? Ne vem, ne bom rekel, da poznam univerzalne in absolutno dobre resitve za ta problem, sem pa preprican, da mnogi izmed teh protestnikov in “borcev za zivalske pravice” nimajo pojma in klatijo take bedarije, s poudarkom na bradatem mozu begavega pogleda, da se jih lahko samo bog usmili. V koncni fazi pa - vazno, da se protestira! A ne?
25. marec, 2007 ob 10:16
p.s. Aja, lol @ O5:08. Pa dober tek.
25. marec, 2007 ob 10:47
Je malo neprijetna situacija, ne? Jaz se samo bojim, da ne bo prestrašen medved zopet napadel (ker je pač ogrožen).
Saj pravim, naj gredo protestniki v realen svet, k zbeganim medvedom in postavijo šotore v eni od bloških vasi. Bomo potem videli, kako si bodo pošiljali dobre misli.
In, v tej situaciji imamo dve žrtvi (v resničnem svetu!):
medved (ki mu zmanjkuje prostora) in domačin, ki živi v njegovi neposredni bližini (in se mora pred zbeganim in lačnim medvedom zapirati v hišo). Oba imata omejeno svobodo gibanja.
Kaj bo storila vlada, me pa prav zanima.
k.
25. marec, 2007 ob 11:53
Zakaj pa se toliko let nazaj niso dogajale te stvari? Ker so lovci medvede hranili na mrhoviščih daleč globoko v notranjosti gozdov. Odkar pa so mrhovišča prepovedana, medvedje iščejo hrano tam, kjer je - v človekovi bližini. Ali veste, da je v zadnjih nekaj desetletjih umrlo več lovcev zaradi krogle svojih kolegov kot pa je bilo žrtev zaradi napada medveda?
Problem je v ljudeh, ki si jemljemo pravico, da je ves prostor naš, da moramo imeti možnost, da se kjerkoli po naši deželici sprehodimo brez strahu, da nas bo napadel medved ali konec koncev kakšna druga žival. Kar je seveda popoln nesmisel. V zadnjih desetletjih smo še posebej napredovali v tem prepričanju, ampak dejstvo je, da bomo zares “varni”, samo če postrelimo vse medvede. Pa še takrat lahko fašemo klopni meningitis pri sprehodu po gozdu, pa smo spet tam.
Raje začnimo poslušati strokovnjake, ki nam bodo lahko povedali, kaj vse je treba narediti, da medvedje ne bodo več prihajali v bližino človekovih bivališč (predvsem gre tu za ravnanje z odpadki, kjer smo žal še vedno nekje na nivoju kakšnega Afganistana), Slovenci pa bodimo ponosni, da imamo v naši majhni državi tako močno populacijo ene od zadnjih velikih zveri v Evropi.
25. marec, 2007 ob 12:24
katja, se opravičujem, če sem spregledala, toda ali si kje zabeležila vprašanje / odgovor o tem, če je pred kratkim napadeni človek res šel v bližino medvedjega brloga s fotoaparatom, kot se govori?
sicer pa mislim, da je komentar janeza črnača v včerajšnji mladini nujno branje za vpogled v problem medveda. ja, res, še klop je naredil več škode.
25. marec, 2007 ob 14:10
Ko sem se pogovarjala z njegovim očetom, mamo in tamkajšnjimi domačini, so mi ti zatrdili, da so bili omenjeni 31-letnik (napadeni), njegova punca in njegov oče tisto nedeljo zgolj na sprehodu (ko je medvedka napadla tega moškega). Trdijo, da niso šli iskat brloga, še manj z namenom, da bi ga fotografirali. Kaj je res, ne vem, ker nisem bila zraven.
Priporočam ogled mojega posta z njihovimi izjavami (”Strašno lepa žival”, 17.marec).
Sicer pa , Katka, ljudje govorijo marsikaj. Tako eni, kot drugi. Dokler tega ne izkusimo na lastni koži, ne moremo vedeti. Je pa prav, da slišimo čimveč plati, da se o tem pogovarjamo. Morda se bo kaj (tudi zaradi tega) rešilo…
k.
25. marec, 2007 ob 20:39
Vprašanja tipa: “Me zanima, kaj bi ti naredil, če bi imel cigane za sosede?!”. In še naprej: “Vsi komunisti, liberalci, hanžki lahko pametujejo, ker nikol’ niso ‘mel problemov s cigani. Naj gredo živet zraven ciganov, pa bomo potem vid’li, če bodo še naprej tako pametni …”.