Janša in Drnovšek na manevrih foto/Denis Sarkić

Lepo je, kadar kdo nadzoruje delovanje tajnih služb. A vedno se je dobro vprašati tudi kdo jih nadzoruje in s kakšnim interesom. Eno je nadzor javnosti, ki je seveda najbolj omejen, drugo parlamentarni nadzor, ki prav tako ni kdove kako učinkovit in nekaj povsem tretjega je nadzor vlade. Ta je tako rekoč samoumeven in ne preveč simpatičen, saj tako rekoč avtomnatično vzbuja sume političnih zlorab.

Zakaj se je torej vlada odločila ustanoviti posebno skupino za nadzor delovanja Sove? In zakaj je to storila tajno? Sklep vlade je postal javen šele, ko je novico objavil Dnevnik in ko je Jožef Školč, vodja poslanskega kluba LDS, zaradi tega zahteval sklic izredne seje Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb

Školč zahteva sklic “zaradi posledic, ki lahko nastanejo pri takem političnem poseganju vlade v strokovno delo Sove” in hkrati poziva, da na nujni seji pojasni, zakaj je bila taka skupina sploh ustanovljena, kaj so njene naloge in kaj je skupina do sedaj že naredila oziroma ugotovila.

Prvo vprašanje je seveda zakaj se je vlada sploh odločila za takšen poseg. Zgodba je pravzaprav zelo neprijetna, saj gre predvsem za preiskovanje preteklega dela Sove. Kar naj bi bilo načeloma povsem dobrodošlo. Kot pravi predsednik vlade, vlado pač zanima zakonitost dela Sove, njeno finančno poslovanje in smotrnost ravnanja z arhivskim gradivom. “Če ima kdo, ima vlada pristojnost, da te svari pregleda,” je včeraj v Štanjelu povedal Janez Janša.

Premier ima prav. Vlada res mora skrbeti za vse to. A čas ustanovitve posebne skupine je vsaj nekoliko nenavaden. Zgodilo se je pred kakšnim mesecem. Nekako takrat, ko je vlada stopila v dovolj odkrit konflikt s predsednikom republike glede imenovanja guvernerja BS. In sporu s predsednikom, ki je tik pred tem v svoj kabinet za svetovalca vzel Iztoka Podbregarja, bivšega direktorja Sove (v času, ki ga preiskuje posebna vladna skupina), za zdaj ni videti konca.

A to še ni vse. Istočasno so se v parlamentu pojavila vprašanja glede poslovanja BS ter NLB in njenih podružnic, ki so bila vsa vezana na tujino in na podatke, ki so bili tudi povsem obveščevalne narave. Začele pa so se tudi čudne kraje računalnikov. Najprej je bil ukraden računalnik enemu od sodelavcev predsednika republike, nato še enemu. In včeraj so, kot je poročala TVS računalnik ukradli tudi Ivanu Zidarju. Enemu izmed akterjev v dogodkih, ki so bili zanimivi poslancem SDS (poslovanje njegovega podjetja Delfi, lastnika SCT), ko so pred tedni vladi postavljali vprašanja o poslovanju slovenskih bank. Mimogrede Zidarjevo hišo, ki se nahaja v Sostrem, naj bi varovalo 15 kamer, objekt pa naj bi bil tudi fizično varovan. In Zidar vsekakor ni človek, ki bi se mu najbolj od vsega splačalo ukrasti računalnik. Četudi naj bi lopovi hkrati odpeljali tudi avto.

Dogajanje je vsekakor dovolj zaskrbljujoče. Je Slovenija samo dežela nenavadnih slučajev? Ali le tranzicijska država, v kateri se spopadi nekakšnih tajnih in tudi uradnih služb, ki delujejo v interesu različnih političnih opcij, nikoli niso zares končali? Obstaja seveda še ena mogoča razlaga. Oblast je počasi začela grabiti panika. To, da SDS že po polovici mandata ni več najmočnejša stranka, je vsekakor razlog za skrbi. In kopica neizpolnjenih obljub (reforme, zaposelnost, sproščenost, nekoruptivnost, …) prav tako. Rešitev je morda v tem, da se preišče in razkrije vse domnevno nečedne posle tistih politikov, ki bi lahko leta 2008 ogrozili primat sedanje vlade.

Ob koncu leta 2005 sem zapisal, da bi leto 2007 moralo biti leto zapiranj. Vlada naj bi do tega roka namreč dovolj dobro obvladovala mehanizme, kii so potrebni za nekakšno akcijo “čiste roke”. Ob vseh predvolilnih obljubah bi morala nekaj podobnega nujno izpeljati. Se je “akcija” torej začela?

Jani Sever