Minister Mate v Azilnem domu z Alijem Berisho in njegovo hčerko Foto/Denis sarkić

Najprej otroke, sedaj še duševne bolnike! Tako je Matevž Krivic naslovil svoj zadnji apel, ki ga je poslal predsedniku republike Janezu Drnovšku, komisiji DZ za peticije in človekove pravice, ministru za notranje zadeve Dragutinu Mateju, generalni državni tožilka Barbari Brezigar in varuhinji človekovih pravic Zdenki Čebašek Travnik. Odgovoril mu je samo notranji minister. Hkrati pa je policija v CT Postojna včeraj odpeljala že drugega duševnega bolnika.

Krivic opozarja na nekaj poudarkov iz ministrovega odgovora:

“Prvi dve strani dopisa sta nepomembni (historiat zadeve itd.) – opozarjam pa na tretji, četrti in peti odstavek na 3. strani. V tretjem minister trdi, da “Azilni dom ne sme (!) nastanjevati oseb z drugačnim statusom” (tj. zavrnjenih prosilcev za azil) – “skupno bivanje oseb različnih statusov bi bilo nedopustno” – nato pa v četrtem odstavku piše, da je v Azilnem domu kljub temu nekaj takih oseb, ampak samo na podlagi individualnih odločitev US v treh primerih (čeprav napačno citirajo le dva od treh takih sklepov US, tista z dne 7. julija – za tretjega, z dne 13. julija, pa v nadaljevanju zatrjujejo, da je z njim US “spremenilo sodno prakso in odločilo drugače”, kar je popolna izmišljotina. Prav v tem tretjem primeru je bilo medtem (pred kratkim) ustavni pritožbi celo ugodeno in je ta družina zato ponovno pridobila status prosilcev za azil!

Toda to bi bil le nepomemben lapsus, če dopis ne bi navajal še enega sklepa US (samo številko, nič vsebine!), s katerim naj bi Ustavno sodišče “spremenilo sodno prakso in odločilo drugače” – sklep Up 1462/06 z dne 7. 11. 2006. Tu gre pa za namerno zavajanje z neresnico, na kar posebej opozarjam: z njim ni US prav nič “spremenilo svoje sodne prakse”, kot zavaja minister, ker gre za bistveno drugačen primer – namreč za družino, ki:
1. ni živela v Azilnem domu, ampak zasebno v Mariboru;
2. in sploh ni bila odpeljana v CT Postojna, ampak ji je mariborska policija izdala dovoljenje za začasno zadrževanje po 52. členu Zakona o policiji (najprej za 6 mesecev, sedaj z novo odločbo 28. 2. podaljšali še za tri mesece).

Sklep US v tem primeru sicer res ni ugodil mojemu predlogu, naj bi kar US sámo odredilo nadaljnjo namestitev te družine na tem zasebnem naslovu – z razlogom, da to lahko naredi CT Postojna po 59. členu ZTuj (”milejši ukrep”). S takim sklepom US se sicer ne strinjam (če CT to lahko naredi, to še ne pomeni, da bi za družine z otroki to tudi moral narediti – kvečjemu taka dikcija bi bila vsaj za silo sprejemljiva) – toda vse to je postalo nepomembno, ker do odvedbe v CT Postojna sploh ni prišlo, policija sama pa je izdala še ugodnejšo odločitev po 52. členu ZTuj. In to se ni zgodilo samo v tem primeru, ampak v celi vrsti primerov (z analognimi odločitvami Policijske uprave Maribor in Policijske uprave Ljubljana)!!! S kakšnim namenom minister navaja – in to zgolj po številki – le en primer, ne bom ugibal, ker to ni bistveno.

Pomembno je nekaj drugega: da z nobenim od teh sklepov US ni spremenilo svoje sodne prakse glede tistih, ki zasebnega prebivališča v Sloveniji nimajo in zato lahko prebivajo samo v Azilnem domu ali v CT Postojna – to pa so (po treh primerih iz julija lani) sedaj spet primeri Mevlije Talović in Berize Pečaninović (obe sta že tedne v CT Postojna), v Azilnem domu pa čakata na isto usodo in trepetata Mirveta Sadiki s štirimi otroki (en dojenček!) in Teuta Munega z dvema otrokoma – prva celo že nekaj mesecev (prav sadistično “trganje živcev” – ob resno bolnem otroku!), drugi se končuje že drugi teden tega psihičnega mučenja.

V petem odstavku na 3. strani dopisa pa nato minister cinično pripominja, da “v primeru družine Talović Ustavno sodišče še ni odločilo (!), zato je Sektor za azil ravnal v skladu z zakonom in tri osebe oziroma mater z otrokoma predal Centru za tujce”!

Toda, ko zlo birokratskega brezumja enkrat nastopi svojo pot, se ne ustavi: opogumljen s počasnim odločanjem obupno preobremenjenega ustavnega sodišča je Sektor za azil v zadnjih dneh prišel od neženiranega pošiljanja otrok v CT Postojna tako daleč, da sedaj še bolj neženirano (in ob očitnem nespoštovanju čl. 56/III Zakona o tujcih) pošilja tja celo duševne bolnike!!! V četrtek prvega (čeprav sem v ponedeljek, ko sem vložil ustavno pritožbo, vnaprej opozoril MNZ in policijo, naj spoštujejo čl. 56/III ZTuj, ki jim tu izrecno nalaga drugačno ravnanje!) – pravkar pa sem zvedel, da so drugega, ki so ga po domnevnem poskusu samomora najprej odpeljali v psihiatrično bolnišnico v Polje, potem s policijo prišli iskat tudi tja in ga od tam odpeljali v Postojno!

Kaj se bo še moralo zgoditi, da boste končno ustavili to birokratsko brezumje?”

Matevž Krivic,
zastopnik prizadetih družin in posameznikov