Neuspešno prvo srečanje Krivica in Čebaškove, na dan, ko je ombudsmanka prevzemala posle. Video/Denis Sarkić

Včeraj so iz Azilnega doma (po končanem azilnem postopku in kljub takoj vloženi ustavni pritožbi) nezakonito in nehumano odpeljali duševnega bolnika, Roma iz Srebrenice v BiH, v zaporniške, takemu bolniku popolnoma neustrezne razmere Centra za tujce v Postojni, čeprav je vse tri pristojne institucije (Sektor za azil MNZ, PP Ljubljana Vič in CT Postojna) Matevž Krivic že tri dni pred tem opozoril, naj spoštujejo 56. člen Zakona o tujcih.

Ker se to ni zgodilo, je Krivic ponovno naslovil apel proti takšnemu ravnanju na predsednika republike, komisijo DZ za peticije in človekove pravice, ministra za notranje zadeve, generalno državno tožilko in varuhinjo človekovih pravic.

3. odstavek 56. člena Zakona o tujcih se glasi: “Tujca …, ki ga zaradi posebnih razlogov ali potreb ni mogoče nastaniti v centru, se … nastani v socialnovarstvenem zavodu ali zagotovi drugo ustrezno institucionalno varstvo”. Da gornje velja (poleg otrok) gotovo v prvi vrsti prav za duševne bolnike, razumnim ljudem najbrž ni treba posebej razlagati, je v apelu zapisal Krivic.

Vprašanje, kje naj bi prizadetega “nastanili”, je Krivic naslovil na vse tri pristojne institucije (vse delujejo v okviru MNZ) in jih pozval naj ga razrešijo - bodisi z napotitvijo v ustrezno institucijo za zdravljenje ali varstvo psihičnih bolnikov bodisi tako, da ob nadaljnjem ambulantnem zdravljenju ostane še naprej nastanjen v Azilnem domu. “Torej na svobodi, ne pa v zaporniških razmerah, ki še na zdrave ljudi delujejo deprimirajoče, kaj šele na psihično prizadete.”

“Vse zaman. Za moj pravočasni poziv k humanemu ravnanju v tem izjemnem primeru se nihče od pristojnih niti zmenil ni – nečloveški birokratski stroj je danes stekel “kot normalno” in se na take pomisleke “sentimentalnih humanistov” ne ozira: Mi izvršujemo zakon enako za vse! Zanima me, ali enako mislijo tudi spoštovani naslovniki tega apela,” se sprašuje Krivic.

Primeri Zapiranja otrok in duševnih bolnikov v zapor bi morali biti še posebej pomembno področje nove ombudsmanke Zdenke Čebašek Travnik, ki je psihiatrinja in je še pred prevzemom mandata napovedovala poudarek na zaščiti pravic otrok.

A zaenkrat glede tega ne kaže ravno najbolje. Kljub temu, da je Čebašek Travnikova ob prevzemu obljubljala Krivicu pomoč, se z njim še ni uspela srečati. Je pa bila v intervjuju za Večer, objavljenim 3. marca, dovolj jasna. Jasen pa je bil tudi Krivičev odgovor na njene besede, ki ga objavljamo v celoti:

“V eni od urgenc Ustavnemu sodišču sem med drugim zapisal: “Vsi v tej državi se sprenevedajo, da oni ’samo spoštujejo zakon’ - naj Krivic prinese enako odločbo, kot jih je US trikrat že izdalo, še za vsak nov primer posebej, pa jo bomo tudi tam spoštovali. Medtem pa pošiljajo celo dojenčke v zapor.” In sedaj je temu sprenevedanju nesposobnih pravnikov nasedla tudi nova varuhinja človekovih pravic in v intervjuju v Večeru 3. marca izjavila tudi ona: “Sodba se je nanašala na konkreten primer in ne more veljati za vse.”

Že to, da si varuhinja (psihiatrinja), ki ne pozna prava, dovoli dajati take avtoritativne izjave o strokovnih vprašanjih, ki jih ne obvlada, je žalosten simptom razmer, v katerih živimo. Kaj naj si mislim o njeni izjavi, da “ne vidi silno škodljivega vpliva, če otroci tam (tj. za rešetkami in pod stalnim policijskim nadzorstvom) bivajo krajši čas”, pa si že skoraj ne upam pomisliti. Psihiatrinja, ki si je kot svojo prvo nalogo zadala skrb za pravice otrok!

Ugotovila je, da so v postojnskem centru za tujce in v ljubljanskem azilnem domu “osnovne možnosti za bivanje podobne”! Pomislite: vsaka družina ima “svojo sobo, skupne prostore in sanitarije”! Ali je morda mislila, da imamo v Postojni Guantanamo?

“Res je, da so rešetke na oknih in pri izhodu iz stavbe, vendar se zunaj stavbe … ljudje lahko gibajo, zato ne vidim silno škodljivega vpliva …”! Kdo ji je pa to natvezil? Postojnski priporniki se lahko “gibajo zunaj stavbe” samo, če in kadar jim to na prošnjo posebej dovolijo. Ta dnevna rekreacija, ki bi po hišnem redu morala biti dvakrat na dan, je bila že dolge mesece v resnici redno le enkrat dnevno, drugič (popoldne) pa ne vedno (”če osebje nima drugega dela!”) – in obakrat ne v predpisanem trajanju, ampak bistveno manj. Predvsem pa je ta rekreacija popolnoma “zaporniška” – to je v notranjem dvorišču znotraj zaporniške zgradbe. Le matere z otroki gredo lahko na (prav tako zamreženo) otroško igrišče zunaj zgradbe, seveda še vedno znotraj žice okrog celotnega kompleksa – odraslim pa le izjemoma (”če je interes za to”?) dovolijo šport tudi na večjem košarkarskem igrišču zunaj zaporniške zgradbe. To mi je osebno potrdil tudi vodja CT Postojna g. Konec. Trditev varuhinje, da se “ljudje lahko gibajo tudi zunaj stavbe”, je torej v bistvu hudo zavajanje. Ljudem je tam svoboda odvzeta in gibanje strogo omejeno celo znotraj ograjenega in zastraženega zaporniškega kompleksa.

Za varuhinjo pa so “osnovne možnosti za bivanje” v CT Postojna podobne kot v Azilnem domu! Pomislite: lahko jedo, spijo, se umivajo, otroci gredo lahko za kakšno urico celo na zamreženo igrišče – tista malenkostna razlika, da so v Azilnem domu svobodni, v CT Postojna pa zaprti, zastraženi in za rešetkami, pa za varuhinjo človekovih pravic (!) res ni niti omembe vredna … Ali pa tista, da so otroka Mevlije Talović 24. januarja iztrgali iz šolskega okolja in sedaj že drugi mesec s strahom čakata, ali jima bo naslednje jutro morda le prineslo vrnitev v svobodo in med vrstnike, ki jih poznata … Od primera Mevlije Talović naprej, ki je očitno tudi vodstvo CT Postojna pretresel, družinam z otroki sicer dovoljujejo tudi izhod v Postojno ali celo v Ljubljano – to je zelo hvalevredno ravnanje, žal pa prizadetim družinam bolj malo koristi: do Postojne je nekaj kilometrov, denarja nimajo ne za avtobus ne za to, da bi v mestu otrokom kaj kupili – kaj naj torej tam počnejo?

Sistem prikazovanja “Potemkinovih vasi” naivnim uradnim obiskovalcem očitno deluje tako dobro, da varuhinja (psihiatrinja!) pri svojem obisku v CT Postojna ni opazila niti tega, da dobivajo vsi priporniki v CT Postojna samo en topel obrok dnevno (kosilo) – otroci enako kot vsi drugi … S tem, da se je po njenem obisku pretekli torek, ko je izjavila, da je pač “zakon tak, kot je, in da ga tam zaposleni morajo spoštovati”, stanje za otroke še poslabšalo: do takrat so staršem vsaj zvečer dovoljevali vzeti za otroke iz jedilnice še kakšen košček kruha (po suhi večerji s pašteto, salamo ali ribjo konzervo) – odtlej bolj strogo “spoštujejo zakon” in tudi tega ne dovoljujejo več!

Vrhunec humanizma nove varuhinje pa je bila njena naslednja izjava: “Poleg tega sem ženske povprašala, ali so se pozanimale tudi o možnosti, da bi z njimi bivali tudi njihovi možje, vendar tega niso storile, ker se jim ni zdelo smiselno.” Resnica pa je naslednja: to je vprašala samo Mevlijo Talović (saj imajo druge tam zaprte družine ta “privilegij”, da so zaprte v kompletni sestavi) – in Mevlija Talović (katere možu je prav pred nekaj dnevi Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi in njegov azilni postopek vrnilo ponovno na sam začetek) je odgovorila, da je njen mož pretrpel dve leti in pol v srbskem taborišču, da je zato že takrat zbolel “na živcima” in da mu zato niti najmanj ne želi, da bi bil spet zaprt kot kakšen kriminalec. Naša varuhinja pa jo sprašuje, “ali se je pozanimala za možnost, da bi z njo bival tudi njen mož”! Torej: oprostite, prosim, če sem že jaz z otroki zaprta tukaj – ali lahko potem zaprete sem še mojega moža?!

Očitno je v tej državi Ustavno sodišče edino, ki še lahko konča to farso. Jo bo?

Jani Sever