Biti sam s seboj
14. marec 2007 ob 14:17 | Vest |Zlatko Blažič je skoraj deset let preživel v svetu drog, za življenje pa se je odločil, ko je v trenutkih svoje največje bede zagledal mlado družino in njihovo srečo. Odločil se je, odšel v komuno Don Pierina in napisal knjigo. Zgodovino moje heroinske odvisnosti je danes v družbi Sanje Rozman in Andreja Fištravca predstavil javnosti.
Z Zlatkom smo se pogovarjali o začetkih njegove odvisnosti, počutju v komuni, njegovem boju in načrtih za prihodnost.
Zlatko Blažič: “Konec koncev to ni bila odločitev, zdej pa grem na Havaje pa me bojo tam masirali, pa grem v savne, pa konjčke jahat …”
Mojca Grobelnik
21. april, 2007 ob 18:52
Na včerajšnji 20. obletnice valete, nas je prvič odkar se srečujemo, s svojo prisotnosjo razveselil naš sošolec Zlatko. Spomnim mi odtava v čas osnovne šole: bil je odličnjak (v pravem pomenu beseda, res brez štirice, same petke), zdelo se je, kot da je zanj šola ena sama igra, z lahkoto petica na petico; bil je prijazen, vedno nasmejan, dober sošolec … vendar zmeraj nekoliko skrivnosten. Nato sem ga nekaj časa videvala v srednji šoli … bilo je opaziti, da je odtaval nekam daleč stran … žal mi je bilo …
Vesela sem, da je po dolgih letih spet tisti stari Zlatko in da je za sabo pustil izkušnjo, ki ga je okrepila. Njegovo razmišljanje je globoko …
Nekoliko me moti, ko preberem “ozdravljen odvisnik”, saj bi na tem mestu moralo pisat dr. ali mag. ali priznani … Dobro, amapak za to je še čas. Zlatko se sedaj vzpenja in verjamem, da bo to globino, ki jo nosi v sebi delil z vsemi nami. Dober človek je, to takoj opaziš.
Na naši obletnici sem ga na svoj nagajiv način poskušala odvrniti od resnega pogovora, ga želela nasmejati … mislite, da mi je uspelo? Seveda, Zlatko je sonček, lučka (kot sam pravi) … krasen človek, največjii med nami vsemi … upam, da bo naslednjič ostal z nami do zgodnjih jutranjih ur in z nami delil radosti in veselje, ki nam ga ponuja življenje.
7. maj, 2007 ob 9:31
junky stay junky for all his motherfucking life! REMEBER THIS!!!
8. avgust, 2008 ob 16:02
Ravnokar sem prebrala njegovo knjigo, ki me je pretresla v globino duše. Ostala sem brez besed. Vse, kar bi lahko povedala bi bilo premalo…