Lahko bi se res začelo kot šala. Kako spraviš 4000 Slovencev na bob? A tokrat odgovor ni skozi vrata ali od zadaj ali kaj podobno smešnega. Zamisel o 4000 Slovencih na bobu je veliko bolj duhovita in predvsem resnična. Matej Juhart, do nedavnega vrhunski slovenski šprinter, je po spletu naključij postal obseden. Njegova obsedenost je imela tudi ime – SLOBOB. Nekega jutra se je torej zbudil Slovenec, ki si je rekel: imeli bomo svoj bob! Konec osemdesetih so s svojo bob zgodbo navduševali Jamajčani (celo Hollywood jim je postavil spomenik v filmu Cool Runnings), v devetdesetih so ga po Poljudu z bobom srali Hrvati (oboji so presenetljivo uspeli in prišli tudi do olimpijskih iger), zdaj pa je pred nami in svetom nič manj navdihujoča zgodba o slovenskem bobu. V zimi, ki je naš zimski šport obrnila na glavo, je takšna zgodba vse prej kot pravljica; kdo bi utegnil celo staviti, da se bo v Planici čez nekaj let drvelo z bobom namesto letelo!

Bob je gotovo eden najprestižnejših zimskih športov, saj poleg spektakularnih predstav in nevarnosti pomeni tudi tekmovanje v prestižu najmočnejših oziroma najbogatejših držav. Bob pomeni finančni in tehnološki prestiž. Slovenija, kot prej tudi Jugoslavija, se v to bitko ni spuščala. Bob steza pač ni teren za partizane, so si bržčas rekli; in če srce ter zdrava pamet ne zadostujeta, nas ne bo zraven. Edina izjema je bilo leto 1984, na legendarni in nevarni bob stezi na Trebeviću (med vojno so jo objestneži čisto uničili), ko se je za domačine olimpijskih iger v Sarajevu spodobilo, da se spustijo tudi po bob stezi (vodil nas je pilot Rađenović). Drugače bi lahko še kdo pomislil, da pri nas manjka pogumnih fantov.

Glas o pogumnih jugoslovanskih bob prostovoljcih je segel vse do Jamajke, kjer so hitro zbrali štiri manj okajene in dovolj hitre vojake ter jih spustili po ledeni stezi OI v Calgaryju. Končalo bi se skoraj tragično, saj se je v finalni vožnji jamajški bob hudo prevrnil in izkušeni avstrijski komentatorji so njihovo preživetje preprosto pripisali čudežu. (Predvidevam, da je bila to ena nevarnejših jamajških vojaških misij.) A že čez štiri leta je lahko ves svet bil priča še enemu jamajškemu ledenemu čudežu: na OI v Albertvillu so zdaj že izkušeni dolgolasi možje za seboj pustili tako prestižne posadke kot so ZDA, Rusija in Italija. Kad mogu oni, možemo i mi, si je rekel Splitčan Ivan Šola in z nekaj somišljeniki začel porivati bob po atletski stezi na Poljudu. “Dogurali” so do OI v Salt Lake Cityju in lani ponovno v Torinu. Del njihove zgodbe o uspehu je tudi Slovenec, Matej Juhart in iskra je preskočila še k nam.

“Na atletski tekmi v Ljubljani pred dvema letoma, ko sem počasi že zaključeval z atletiko, a sem celo zmagal v šprintu na 100 metrov, je pristopil k meni vodja hrvaškega boba Ivan Šola, legendarni motorist iz Juge, in me je povabil. To je bilo olimpijsko leto in prišel je v Ljubljano iskat šprinterje; v tem športu je štart zelo pomemben. Hrvati niso imeli dovolj hitre posadke, imeli so pa že več let izkušenj, znali so voziti, imeli so solidno tehniko, rabili so pa štart.”

Juhart jih je poganjal v kvalifikacijah in z njegovo pomočjo si je hrvaški bob uspel privoziti dragoceno vstopnico za olimpijsko tekmo. Šel je z njimi v Torino, toda svojih olimpijskih sanj ni doživel.

“Bil sem na OI, ker sem jim naredil normo, ampak nisem tekmoval, ker nisem vzel njihovega potnega lista. Na olimpijskih igrah lahko nastopaš samo kot državljan določene države in sem imel malo prevelik ponos, da bi vzel hrvaško državljanstvo. Zaradi samega nastopa na OI moram priznati, da mi je bilo žal.”

Lahko si predstavljamo poklapani obraz slovenskega športnika, ki ob progi žalostno opazuje svoje kolege v kockastem bobu, kako žarijo v svojem olimpijskem trenutku.

“Potem sem se odločil, da naredimo svojo ekipo, svoj bob. Kot atletski trener dobro vem, kakšen potencial imamo, edino finančnih znanj pa nimam in to nas tepe v tem trenutku. Sponzorji so še počasni, precej težki koraki so, ker je ta špas zelo povezan z denarjem. Recimo nov bob stane od 35.000 eurov naprej. Ampak mi v tem trenutku ne rabimo konkurenčnega, če bi imeli denar, bi raje vzeli dva rabljena; ljudi je veliko in morajo trenirat. Mi se moamo učiti. Preden bomo lahko izkoristili ves potencial boba, bosta minili vsaj še dve leti.”

Zdaj vadijo v sposojenem hrvaškem bobu, v zameno za Matejevo nastopanje za hrvaško reprezentanco (na ostalih tekmah to lahko počne kot Slovenec).

“Se pravi, jaz sem s Hrvati, da se lahko slovenska zgodba sploh premika.”

In se premika! Že na prvi tekmi so novopečeni slovenski bobarji pokazali, da se ne šalijo.

“Lani smo imeli tudi že prvo tekmovanje. Fantje, ki so se šolali, so opravili prvo tekmo v Innsbrucku. Med 62. posadkami je bil naš prvi bob 40. drugi pa 52. Perfektno, no. S tem, da so fantje prvič sploh porivali bob. Prej so se samo not usedli in peljali. Smo prehiteli precej posadk, ki so že dve leti v tem športu.”

Kaj šele bo, ko bodo pošteno porinili.

“Zarisal sem štiriletni program. Prejšnje leto je bil cilj postaviti organizacijo in začeti z bobom dvosedom, izpeljati šolanje, pridobiti licence in opraviti prvo tekmovanje; to je bilo doseženo. Ta mesec nas bodo sprejeli v Olimpijski komite Slovenije, sprejeti smo tudi že na svetovni ravni. Naredili smo celo več, ker smo začeli tudi s skeleton ekipo, ki je bila programirana za naslednjo zimo. Drugo leto postavimo še skeleton in ženski bob dvosed ter opravimo prva tekmovanja v teh dveh športih. Tretje leto poskušamo opraviti čim več nastopov z vsemi posadkami, da si pridobimo čim več znanja, četrto leto gremo na kvalifikacije za olimpijske igre.

V štirih letih do olimpijskih iger. Znana zgodba, ki pa bo za slovenske ledene bliske in grome (imeni naših dveh bob klubov) precej težja kot za jamajške in hrvaške vzornike, saj so se kvote za nastop na OI zelo zmanjšale in zaostrile. Treba bo premagati tudi kakšno bob velesilo.

“Moj cilj je, da nas sprejmejo ob bok neke boljše reprezentance, da bomo lahko izrabili njihovo tehnično in organizacijsko podporo. Ko bomo pokazali rezultate, se bomo verjetno pridružili nemški ali avstrijski ekipi. Seveda nam ne bodo vsega razkrili. Dajali nam bodo toliko časa, dokler bodo verjeli, da jim ne bomo konkurenti, in bodo lahko od nas potegnili veliko denarja. Zato se bomo rajši pokazali kot slabi, da ne bomo prehitro prišli tako daleč.”

Evo, partizanske taktike; pa je vendarle prostor zanjo tudi v prestižnem bobu.

“Imamo pa ljudi, tako da verjamem, da nam lahko uspe. Ampak hitrost napredka je odvisna tudi od denarja. Najprej je šlo večinoma iz mojega žepa, ko se je spraznil, so morali drugi začeti dajati še iz svojih žepov in zdaj smo prišli tako daleč, da se to ne da več in zato smo začeli s to promocijo, da ljudje vidijo, da obstajamo, kajti država še ni našla posluha za nas.”

In kako je prišlo do ideje s fotografijami?

“Ker je bil prvi odziv pri sponzorjih precej slab, je naša marketinška ekipa prišla na idejo, da slobob približamo ljudem in jim damo tudi nekaj v zameno za podporo; in tako je prišla ideja, da damo prostor na bobu za njihove fotografije. Zaenkrat nas je podprlo 400 ljudi.

400 slovenskih obrazov je torej že na bobu. Čakajo še na dobrih 3000 sosedov. Prostora je dovolj. Če se želite voziti na slovenskem bobu, če želite biti del ene cool zgodbe in ene zgodovinske foto masovke, zgodovinskega drvečega foto albuma, poglejte na slobob. Slobob morda nikoli ne bo najhitrejši (čeprav po letošnji zimi nikoli več ne rečemo nikoli), bo pa gotovo najbolj prepoznaven, atraktiven. In imel bo največjo podporo, 4000 ljudi, praktično cel štadion navijačev vedno s sabo. Praktično, duhovito, srčno. Srečno Slobob!

Vlado Škafar