Janša in Sanader Foto/Denis Sarkić

Predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader ni skrival zadovoljstva, ko so veljaki Evropskega parlamenta in Evropske komisije sprejeli hrvaški predlog za arbitražo kot možno razrešitev mejnih sporov med Hrvaško in Slovenijo in obe državi pozvali, da to vprašanje rešita pred pristojnim mednarodnim telesom. Sanaderjeva govorica telesa, ki jo je pogosto obupno iskal na postavah evropskih komisarjev v času lova na haškega begunca Anteja Gotovino in prizadevanjih za začetek hrvaških pogajanj z Evropsko unijo, je bila povsem odprta. Velikodušno je trdil, da je Hrvaška pripravljena tudi na arbitražo celotne meje s Slovenijo, in ne samo v Piranskem zalivu, tudi če je to nekoliko pretiran pogoj za prenos odprtih vprašanj na mednarodno sodno telo. Obenem je dodal, da bi bila takšna arbitraža nepotrebno razkošje, saj je po navedbah strokovnjakov meja več kot 90-odstotno dogovorjena.

Dodatne razloge za Sanaderjevo navdušenost, je dodal njegov slovenski kolega, Janez Janša, ko je še enkrat povedal, da odprta vprašanja s Slovenijo ne bodo ovira Hrvaški na njeni poti v EU. Dejstvo je, da morebitna arbitraža o meji na mednarodnih sodiščih v Haagu ali Hamburgu, predstavlja obmejno vprašanje iz politične sfere, ki je bila zaradi meje v glavah politikov pogosto iracionalna, v pravni labirint, čeprav ta ni povsem neobčutljiv na politiko, kot je pokazal nedavni primer razsodbe proti Srbiji in Črni gori, v primeru tožbe BiH za genocid.

Kakorkoli, na Hrvaškem so prepričani, da je v Bruslju pokopana dosedanja slovenska politika do meja. Vendar to, da državi nista bili sposobni urediti elementarnih pravil igre brez posredovanja tretjega, ni nekaj kar bo šlo v prid Hrvaški. Še posebej, če se bo zapletla v arbitražni postopek z BiH, glede napovedane izgradnje mosta proti Pelješcu ali tudi že dogovorjene, vendar ne ratificirane morske meje pri Neumu, ker se bodo potem v mednarodnih krogih spraševali, kaj se sploh Hrvaška lahko dogovori s sosedi. Ravno vprašanje verodstojnosti hrvaške politike je argument, ki ga vedno poudarjajo v Ljubljani, še posebej zaradi hrvaškega ignoriranja famoznega parafiranega in nikoli ratificiranega sporazuma Drnovšek-Račan.

Ne glede na bruseljska porivanja k arbitraži, obmejno vprašanje ostaja dvostranski problem, za katerega rešitev je vedno manjkalo politične volje. Zato bomo očitno še dolgo priče sprenevedanjem z ene in druge strani, saj se morata Ljubljana in Zagreb najprej dogovoriti kaj bo predmet arbitraže, na katerem sodišču bosta prosila za posredovanje, kateri davčni obvezanci bodo to plačali in za vse to je treba dobiti še podporo v parlamentih. Videli bomo še veliko kislih nasmeškov.

Goran Ivanović