Romano Prodi, originally uploaded by jani1sever.

Foto/Denis Sarkić

Pred nekaj meseci je italijanski predsednik vlade Romano Prodi pred televizijskimi kamerami izjavil: »Italija je znorela«. Videti je bil razočaran in vidno zaskrbljen.

Prav gotovo Italija ni znorela za nekdanjim predsednikom vlade in sedanjim šefom opozicije, Silvijem Berlusconijem. Kar se Prodiju zdi norost – nenasitno potrošništvo, nogometna idolatrija, nemoralni kapitalizem, korporativni egoizem, televizijska vulgarnost, so Berlusconijevi stebri materialne in duhovne oblasti. Še več, to so temelji italijanske družbe, stvarno vezivo njene enotnosti.

Velik del države drži skupaj prav on sam. Njegova stranka Naprej Italija je v primerjavi s tradicionalnimi politično ideološkimi okopi nenačelno nestrankarska in uspelo ji je pritegniti eno tretjino volilnega telesa.

Berlusconi je na političnih volitvah izgubil za las (za 25.000 glasov od 40 milijonov volivcev). Priljubljenost se mu je v zadnjih letih vladanja neprenehoma nižala. Na plačah temelječa oblast se je porušila zaradi uvedbe evra, ki je pokazala, da je državni nadzor ob vrtoglavi rasti cen, popolnoma odpovedal. Mlade je pestilo nestalno delo in se vse bolj kazalo kot hudo breme za družinske proračune, da sploh ne omenjamo vseh zakonov, ki jih je njegova vladna večina izsilila (in si morda še kako pomagala), da bi z njimi zaustavila številne sodne procese, ki so tekli proti Berlusconiju.

Kljub temu je zadostovalo, da se je med volilno kampanjo neštetokrat pojavil v medijih in si pridobil skoraj vso prednost, ki si jo je nabrala levosredinska koalicija. Silvio je stopil v volilni boj kot leta 1994 in znova obljubljal sanje o uspehu, ki jih lahko vsakdo doseže, omamil je Italijane z novo dozo neracionalnega optimizma in jih skorajda premamil: skratka mojstrski nastop iluzionista, veščega politično-medijskih trikov.

Nova levosredinska vlada, ki jo sestavlja truma strank od zmernih katolikov do ostankov komunistov, praktično nima večine in v enem od dveh domov je ohromljena. Proračunski zakon za leto 2006, ki so ga morali zastaviti restriktivno, saj so javne dolgove skušali spraviti v sklad z evropskimi kriteriji po letih malomarnega ravnanja, je v Italiji sprožil val negodovanja na vseh družbenih ravneh. Ukrepi liberalizacije storitev v prid potrošnikom, ki so bili pravzaprav blagi, so številne prizadete (taksiste, lekarnarje, prodajalce na bencinskih črpalkah) dvignili na noge, da so šli demonstrirat na ulice. Znova obravnavane teme o laicizaciji družbe na področju družine in zdravja (partnerji v izvenzakonski skupnosti, oporoka o zadnji bolnikovi volji) so sprožile odkrite proteste Vatikana in njegovo neposredno vključevanje v politično življenje države, kar se že desetletja ni dogajalo.

Skratka, delovanje zdajšnje vlade je potolklo vse rekorde nepriljubljenosti. Politična struktura je zelo nestabilna. In zdi se, da si Italija ne želi drugega, kot da se vrne v Berlusconijevo naročje. Toda zmerne stranke obeh koalicij se vse bolj približujeta in morda se oblikuje nova »velika sredina« s katoliškim predznakom ter se tako prekine bipolarnost, ki italijanski politični sistem obvladuje (bolj v slabem kot v dobrem) že več kot deset let, na ta način pa iz igre izpadeta tako Prodi kot Berlusconi.

Od “Tangentopolija”, bele revolucije, ki je v letih 1990-1992 izbrisala stranke, ki so bile od konca druge svetovne vojne desetletja na oblasti, je Italija brez čvrste politične stabilnosti. »Prva« republika se je končala, toda »druga« ni nikoli zaživela. Tudi na globlji ravni identitete in vrednot ne.

Nekateri opazovalci menijo, da je Italiji na začetku devetdesetih let spodletel proces oblikovanja nacionalne skupnosti. Če bi se na severu pojavila resna in odločna separatistična stranka, bi lahko resno ogrozila enotnost države. V Italiji vlada kaos, zmeda in negotovost, vse, razen skupnih interesov in nacionalizma.

Proslavljanje spominskega dneva na fojbe in množično izseljevanje Italijanov iz Istre in Dalmacije po drugi svetovni vojni še danes večino italijanskega prebivalstva pušča hladno. Spominski dan je tako orodje postkomunistični levici, da se spravi s tistim poglavjem zgodovine, ki ga je zanikala, desnici pa da si pribori svoj delež zmage nad levico. Poglavje notranje zgodovine, torej. Odnosi z državami na vzhodni meji se odvijajo brez zaprek in ob prevladujoči indiferentnosti ljudi. Slednji bi zaradi precej razširjene zgodovinske in geografske nevednosti večinoma s težavo pokazali, kje na evropskem zemljevidu stojita Slovenija in Hrvaška.

Patrick Karlsen