Dušan Semolič, predsednik ZSSS: “Ponovno se kregat o odpravnini, o pogojih za odpuščanje, o regresu, o dodatku na delovno dobo - pomeni zguba časa …”

V petek so se po več kot tri mesečni prekinitvi, pod vodstvom ministrice za delo, družino in socialne zadeve Marjete Cotman, nadaljevala pogajanja o prenovi Zakona o delovnih razmerjih. Vendar so jih že po dobri uri predstavniki delodajalcev - Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica Slovenije, Združenje delodajalcev obrtnih dejavnosti Slovenije in Združenje delodajalcev Slovenije zapustili.

Delodajalci so pojasnila Cotmanove razumeli, kot da se v novem krogu pogajanj med socialnimi partnerji pogajanja začenjajo na novo in izključno o predlogu prenove, ki ga je pripravilo ministrstvo. Ta predlog ne vsebuje tistih zahtev delodajalcev, za katere so v dosedanjih pogajanjih sindikati dali vedeti, da so za njih nesprejemljivi.

Delodajalci ob tem poudarjajo, da so se pogajanja o prenovi Zakona o delovnih razmerjih pričela v okviru vladnega programa gospodarskih reform. K njim so pristopili, ker so pričakovali, da bodo v okviru pogajalskega procesa našli rešitve, ki bi pripomogle k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Še en dokaz, da od gospodarskih reform, ki jih je napovedovala vlada ni ostalo skorajda nič. Po dveh letih je jasno, da imamo v Sloveniji na oblasti konzervativno vlado (varnost pred svobodo, investicije v vojsko, zadržanost do pravic manjšin, dobro sodelovanje z najmočnejšo Cerkvijo, …), ki hkrati ostaja socialno usmerjena.

Popustljivost pred sindikalnimi pritiski je ena centralnih značilnosti te vlade, ki se s sindikati sicer manj pogovarja kot prejšnje vlade, vendar jim je na koncu, vsaj zaenkrat, vedno popustila. In ne le sindikatom - popustila je tako rekoč vsem interesnim skupinam. Zadnji, ki se še bori za liberalno reformo je pravzaprav minister za zdravstvo Andrej Bručan.

Padla je pokojninska reforma, padla je radikalnejša davčna reforma, padla je tudi reforma univerz. Peter Jambrek se je umaknil iz Sveta za visoko šolstvo. Njegov naslednik naj bi postal Janko Kos, ki ima na razvoj visokega šolstva (število univerz, privatizacija) menda precej drugačen pogled.

Reforme so videti mrtve. In vendar. Tako vlada kot SDS sta napovedali kadrovski umik iz gospodarstva (nezdružljivost funkcij s članstvi v NS družb z večinskim državnim lastništvom). Privatizacija se bo letos pospešila in vsaj delen umik iz gospodarstva bo gotovo omilil očitke o vmešavanju politike.

Je torej vse o.k.? Videti je že tako. Pravzaprav je težava samo v precejšnji nekonsistentnosti vlade, glede na njene napovedi takoj za tem, ko je prevzela oblast. Tako so z njo lahko zadovoljni predvsem delavci (ni bilo radikalnih posegov v slovenski egalitarizem) in hkrati najbogatejši (deležni so največjih davčnih sprememb v njihovo korist). A tudi srednji sloj je lahko zadovoljen (vsaj nič radikalnega se zanj ni spremenilo).

Mogoč je seveda tudi drugačen pogled. Za razvojni preboj, o katerem tako radi govorijo politiki vseh barv, so gotovo potrebne bolj smele odločitve. Odločno več proračunskih sredstev za šolstvo in znanost, razbremenitev podjetnikov, motiviranje brezposelnih. Ampak od kod potem vzeti sredstva?
Oblast, ki hoče ugajati vsem, je težko razvojno naravnana. Vse kaže, da je natančno to, da bi ugodila vsem, primarni cilj slovenske - liberalno/konzervativno/socialne oblasti - konglomerata, ki skuša zajeti prav vse politične tržne niše. Ob takšnem ravnanju vedno obstaja tudi nevarnost, da z njim, na koncu, ne bo prav veliko zadovoljnih.

Jani Sever, video/Katja Lenart