Japan Ski Nordic Worlds, originally uploaded by jani1sever.

AP Photo/ Lee Jin-man

Petra Majdič je svetovna podprvakinja v smučarskem teku! Danes okoli 13. ure po našem in 21. ure po japonskem času so ji okrog vratu nadeli srebrno snežinko za drugo mesto v prvi tekmi letošnjega nordijskega SP v Sapporu. Pred njo je bila samo Norvežanka Astrid Jacobsen (še lani mladinska prvakinja na našem svetovnem prvenstvu v Medvodah), za njo pa letos nepremagljiva Finka Virpi Kuitunen, obe predstavnici najmočnejših tekaških nacij. Pred desetimi leti ni bilo človeka na svetu in ne v Sloveniji, ki bi pomislil, sanjal, ali ki bi se mu od nekod prikazalo, da bo slovenski človek osvojil zimsko tekaško kolajno. Dve leti pozneje je prišla trmasta deklica in na svetovnem mladinskem prvenstvu osvojila šesto mesto. To ni zgodba o tem, kako se je kalilo slovensko srebro, to je zgodba (skica) o Petri Majdič.

Pravijo ji princeska smučarskega teka, a tako se samo pravi zdaj, ko je vse lepo. Njena zgodba je v resnici veliko bolj podobna Pepelki. Tudi po omiki, stasu in značaju je vse prej kot princeska: rojena na kmetiji v Brinjah (kjer še danes živi s starši), močna in visokorasla, v kretnjah in vedenju včasih malo neotesana, skoraj vulgarna, vendar vselej odprta, neposredna, nepopustljiva, celo izzivalna – vas to na koga spominja? Ne, res ne na Pepelko, pač pa na tistega junaka z Vrha od Svete trojice, silnega Martina Krpana.

Pa dodajmo še Desetega brata, kar je tek na smučeh pri nas vedno bil. Ne samo, da se zanj nihče ni dosti brigal, še najmanj vrli slovenski nordijci, Petra sama se spominja, da so jo bodrili z obžalovanjem, da Slovenci v smučarskem teku pač ne moremo nikoli nič doseči, zato tudi nima smisla, da se pretirano žene, še manj pa, da se vanjo vlaga. In imeli so prav, Slovenci v smučarskem teku res ne moremo kaj dosti doseči, zato pa lahko na primer Petra Majdič. Tako si je najbrž rekla tudi sama in se trmasto podala na samotno pot. “Svojevrsten paradoks se je dogodil na svetovnem mladinskem prvenstvu v Seefeldu pred tremi leti, kjer sem nehala sodelovati s psihologom, saj mi je vztrajno polnil glavo z mislimi, da se je nemogoče uvrstiti med prvih deset.” je povedala pred odhodom na OI 2002 v Salt Lake City.

Kdo ve, če bi brez vseh teh izvirnih slovenskih ovir pri razvoju športnika in cele športne panoge Petra čez pet let prišla do srebra, ki pomeni enega največjih uspehov slovenskih športnikov. Ja, to je uspeh slovenskega športnika in nikakor ne uspeh slovenskega športa. To ni slovenska kolajna, ampak kolajna Petre Majdič in njenih nekaj sopotnikov. Sama je iskala denar, da je lahko trenirala (v nekem trenutku je bila celo na tem, da sprejme povabilo ene od zainteresiranih držav in teče pod njeno zastavo) in samotarka je še danes, saj trenira s svojim strokovnim štabom, mimo reprezentance.

In to tudi ni slovenska kolajna. Danes zjutraj Slovenija ni zapuščala delovnih mest, da bi ujela Petrin čaroben tek, ni se ustavilo delo in skoraj samo življenje, kot na primer ob smučanju Križaja v Lake Placidu, Franka v Sarajevu, skoku Petka v Predazzu ali Peterke v Planici, ko je prvič osvojil svetovni pokal. To so drugi časi in druga država, a tudi druga športna kultura. Podobno kot v kulturi, kjer sta film in sodobni ples deseta brata sveti literaturi in gledališču, bo tudi v slovenskem zimskem športu smučarski tek, ta kraljevski šport zimskih olimpijskih iger, vselej v kotu, ko se bo delila zimska športna pogača posvečenim alpincem in skakalcem. Mi pa bomo čakali na novo Pepelko in Martina Krpana, da nam prideta s svojega vrha povedat, da je tudi pri nas kak resnični junak.

Vlado Škafar