SPAIN SOCCER, originally uploaded by jani1sever.

Eto in Rijkaard foto/Alvaro Barrientos

V sredo, 14. februarja, sta se objela Eto’o in Ronaldinho, nogometaša Barcelone. To sliko, ki se je zgodila pred dopoldanskim treningom, po naključju še na dan zaljubljencev, so prenesli vsi športni in manj športni mediji. Z njo se je zaključila velika športna drama, prvi resni potres v zadnjih letih nedotakljivega in neoporečnega katalonskega športnega, poslovnega in nenazadnje političnega giganta.

Drama, ki je tako nenadoma vzplamtela in hitro dogorela, ima seveda daljše korenine. Glavni liki, Rijkaard, Ronaldinho in Eto’o, so v Barcelono prišli v istem času, ko je katalonski ponos doživljal hude ure. In zanimivo, vsi trije rešitelji so prišli kot poraženci – Rijkard je z rotterdamsko Sparto ravno izpadel iz nizozemske prve lige, Ronaldinho je pobegnil iz Pariza, kjer je pogorel s klubom in izgubil veselje v igri, Eto’o pa je postal višek pri Realu iz Madrida. V prvem delu španskega prvenstva 03/04 so pridelali enega najslabših nizov v zgodovini kluba, toda golobradi predsednik kluba Joan Laporta, ki je pred sezono presenetljivo zmagal na volitvah, ni poslušal glasu ljudstva in pustil prav tako golobradega Rijkaarda na klopi, ta pa mu je v drugem delu vrnil z neverjetnim nizom zmag, ki so položile temelj dvema najlepšima letoma barcelonskega nogometa in morda nogometa nasploh, saj je Barcelona ne le zmagovala, ampak kazala nogomet, kakršnega svet še ni videl in se je enoglasno vanj zaljubil.

Po lanskoletnem vrhuncu, ko je nogometna lepotica zasedla evropski klubski prestol in navdala svet z upanjem, da se poetični navdih in užitek v igri tudi v sodobnem športu še lahko dvigneta nad pragmatični izračun, pa je Barcelono zajela kriza, predvsem kriza igre, kriza poezije, če hočete, ki so jo bližnji spremljevalci lahko napovedali. Čustveno izpraznjeni so se njeni junaki namesto na oddih podali na svetovno prvenstvo, kjer so seveda v glavnem pogoreli, potem pa brez priprav na poslovno nogometno turnejo po Ameriki. Sledile so hude poškodbe nekaterih ključnih igralcev, med njimi Kamerunca Eto’oja in Barcelonin sij je izginil. V njeni duši, v dušah njenih junakov, se je začela počasi oglašati nervoza.

Prvi znaki so začeli prihajati že poleti iz oddaljene Amerike. Namesto utrujenega in še nepripravljenega Eto’oja je vse več priložnosti dobival novo nakupljeni islandski napadalec Gudjohnsen (višek pri Chelseaju). Prvi alarm je zazvonil pred začetkom sezone na tekmi španskega pokala, ko je zamenjani Eto’o užaljeno zapustil štadion in ni slavil naslova z moštvenimi kolegi. In potem je prišla huda poškodba, ki ga je spravila z igrišč za skoraj pol leta. Po rekordno hitrem okrevanju glede na težo poškodbe, se je začel vračati. Na zadnji tekmi ga je Rijkaard želel poslati v igro zadnjih pet minut, a je Eto’o to zavrnil. Padle so hude besede, vrstili so se nesporazumi, ki so jih mediji z veseljem podpihovali in naenkrat je pred svetom odjeknila novica, da sanjska Barcelona razpada.

In potem je sledil objem, ki je svetu na dan zaljubljencev želel pokazati, da je tudi z Barcelono vse v redu in da tudi tam vlada ljubezen.

Nogometni klubi niso več športni kolektivi, ampak gospodarske družbe, trenerji menedžerji, nogometaši investicije in gledalci potrošniki. Za čustva ne sme biti več prostora, ker predrago stanejo. Pa kljub temu si športni akterji ne morejo kaj, da jih ne bi vnašali, na najbolj otročji, celo samouničevalni način. (Tudi mi še dobro pomnimo svojo nogometno dramo Katanec – Zahovič, ki je sesula slovensko nogometno pravljico.)

Če je za današnji svet značilno, da je večina ljudi nehala odraščati, da se v svoji večni otročjosti samo še stara, predstavljajo sodobni športniki, podobno kot vojaki, esenco tega novega človeškega bitja, ki notranje praktično ne dozoreva. Vrhunski šport zahteva celega človeka, in to od najrosnejših let. Ta človek, športni človek, je potem večinoma zelo ozko usmerjan, tako telesno kot duhovno, samo v smer najboljšega možnega rezultata. Ljudje, ki so po pravici nosili ime športni pedagogi in so znali športnikom odpirati še druga, ne le tekmovalna čutila, so v sodobnem športu tako rekoč izumrli. In tako izumirajo tudi duhovno in čustveno razviti, dozoreli športni ljudje.

Ko je športne tekme enkrat konec, se znajdejo na pragu življenja kot pred tujim svetom, ki jih straši, namesto da bi jih vabil. Ko športniki ustvarjajo in slavijo svoje dosežke, izgubljajo tiste dneve, tiste trenutke, v katerih človek zori v vsej širini življenja. Nešteto je tragičnih zgodb vrhunskih športnikov, zato se mnogi najraje takoj zatečejo nazaj v okrilje športa. Toda tudi tam (na poslovnih, organizacijskih, trenerskih, komentatorskih … mestih) je prostora le za peščico. Se kdaj vprašate, kaj je danes z vašimi nekdanjimi športnimi idoli? Vas zanima, kako živijo (notranje živijo)? Saj ste ljudje, in oni tudi?

In ko govorimo o skrbi za športnike, ko jih poskušamo razumeti, se spomnimo na njih kot ljudi s celoto življenja in pomislimo onkraj izjemnih dosežkov, ki niso drugega kot sladek hip na razgrnjenem traku življenja. In če vlagamo, kot človeška družba (če še obstaja), v njihove dosežke, potem moramo prevzeti skrb zanje tudi po koncu športne poti, in jim nakloniti objem – s skrbjo za njihovo družbeno rehabilitacijo. To bi bil pravi športni objem.

Vlado Škafar