10. februar so v Italiji proglasili za dan spomina na istrske begunce in žrtve fojb, to je na vse, ki so po letu 1945 kot žrtve jugoslovanske vojske obležali v kraških breznih, ali zapustili svoje domove v Istri in Dalmaciji. Spominski dan je italijanski parlament izglasoval pred tremi leti v prepričanju, da je bila ta stran italijanske zgodovine predolgo zamolčana. Najbrž je razmišljal pravilno: v Italiji je zgodovinski spomin optional, ki ga dobijo v dotacijo le nekateri. In tako kot večina prebivalstva ne pozna vloge in odgovornosti fašistične Italije, njenega načrtnega petindvajsetletnega preganjanja drugačnih (med njimi tudi Slovencev), tako večina Italijanov tako rekoč do včeraj ni vedela za fojbe in begunce.

Žal ima sedaj marsikdo občutek, da je bila vrzel v italijanskem kolektivnem spominu zapolnjena predvsem … z zmedo in lažmi. Število žrtev in beguncev na primer raste iz ure v uro, iz časopisnega članka v radijsko oddajo, mrtvi so vselej prikazani kot žrtve etničnega čiščenja in nikoli kot fašisti ali kolaboracionisti, čeprav je dokazano, da so v kraških breznih obležali tako eni kot drugi. Skratka, nihče ne gleda na tiste tragične dogodke globalno in z odmaknjenostjo, ki bi jo leto 2007 lahko zahtevalo. Prej nasprotno, nekateri celo z nikoli zamrlim sovraštvom. Pred fojbo v Bazovici, ki ji domačini pravijo šoht, nedaleč stran od tiste gmajne, kjer je posebno fašistično sodišče leta 1930 ustrelilo »štiri bazoviške junake«, je bila danes osrednja slovesnost ob dnevu spomina. V na novo preurejenem spominskem parku se je zbralo veliko ljudi vseh starosti; veliko je bilo praporov organizacij istrskih beguncev, trikolor in uglednih gostov. A tudi kar nekaj nestrpnežev in desničarskih skrajnežev. Ki so ob besedah vladnega podtajnika Ettorea Rosata dobesedno vzrojili. Razlog: podtajnik je ob besedah pietete do žrtev izrazil tudi zahvalo slovenski manjšini, ki je z odstopom dela zemljišča omogočila razširitev in preureditev bazovske fojbe. Del množice mu je odgovoril z neponovljimi besedami, kletvicami in petjem italijanske himne. Leta 2007. In na kraju, ki bi moral biti ravno za te prenapeteže sveti kraj.

Kamera Denis Sarkić
Montaža Katja Lenart
Komentar Poljanka Dolhar