Ali bo morala Izabela Sadiki, ki je trenutno še vedno na Pediatrični kliniki v Ljubljani, ko bo ozdravela, v pripor v Postojno?

Ustavite že vendar to norost!

Ustavite že vendar enkrat to birokratsko brezumje! Celo če bi si generalna državna tožilka še enkrat privoščila enako neprofesionalno ravnanje kot v primeru policijskega nadzorovanja družine Strojan (ki ga je brez resne preiskave pristojnega tožilstva vnaprej razglasila za zakonito ravnanje – kako naj sedaj neko podrejeno tožilstvo nepristransko obravnava morebitno ovadbo, da je bilo to ne le nezakonito, ampak celo kaznivo??) in bi tudi tu vnaprej razglasila, da tako ravnanje Sektorja za azil ni bilo ne kaznivo ne nezakonito, to očitne protipravnosti (da o nehumanosti sploh ne govorimo) tega ravnanja ne bi zmanjšalo niti za las. Ali je bilo to ravnanje poleg protipravnosti tudi kaznivo, je šele sekundarno, čeprav seveda nikakor ne nepomembno vprašanje.

V četrtek, 25. januarja, pozno ponoči sem v apelu “Sum kaznivega dejanja: zdaj še dva dojenčka v zapor!??” v naglici lahko opozoril samo na najnujnejše. V petek sem se pri reševanju drugih problemov protipravno zaprtih v Centru za tujce Postojna tam ponovno prepričal, kako se policijski inšpektorji in tudi vodstvo CT Postojna iskreno trudijo, da bi kljub nezakonitim navodilom od zgoraj spoštovali zakonitost in človekove pravice, kolikor je to pač v njihovih močeh. Za to jim izražam iskreno zahvalo in spoštovanje. Toda s takim humanim ravnanjem lahko le nekaterim posameznikom zgolj ublažijo zaporniški režim protipravnega odvzema svobode, ne morejo ga pa niti tem posameznikom, kaj šele vsem prizadetim, v celoti odstraniti – in to pravzaprav posega že v širši problem protiustavne zakonske ureditve pošiljanja ljudi v to institucijo (pobuda zoper to je bila vložena že pred 11 meseci). Toda za otroke neprimernih bivalnih razmer v tem zaporu ali priporu pač ne morejo spremeniti, očitno niti zanje škandaloznega prehranjevanja ne, da o vplivu zapora na psiho in razvoj otrok sploh ne govorim.

Tu, v že tretjem zaporednem apelu v zadnjih nekaj dneh pa je v ospredju prav to, namreč povsem absurdno pošiljanje otrok v zapor. Junija lani so bili podobni javni apeli uspešni in je Ustavno sodišče na podlagi vloženih pritožb to absurdno početje ustavilo in odredilo takojšnjo vrnitev družin z otroki v ljubljanski azilni dom, sledeč tem odločitvam pa je novembra lani enako odločilo tudi Upravno sodišče v primeru družine Alija Berishe. In sedaj navajam še dodatne dokaze za to, da je bila kršitev tega, z dotedanjo sodno prakso potrjenega pravnega pravila v sedaj akualnih treh primerih mater z otroki (Pečaninović, Sadiki in Talović) premišljena in namerna, ne morda zgolj pomota v naglici ali kaj podobnega.

Kot v lanskih primerih sem tudi v teh treh primerih takoj po prejemu negativne sodbe Vrhovnega sodišča vložil ustavno pritožbo in ustrezne vloge na MNZ za odložitev izvršitve – pri tem posebej poudarjam, da je bilo to v primeru Pečaninović že 1. decembra in v primeru Sadiki 10. decembra! V vseh analognih primerih odraslih prosilcev, ki so z negativno sodbo Vrhovnega sodišča ta status prosilcev izgubili, je takoj (v nekaj dneh) sledila policijska odvedba prizadetih v CT Postojna. Ker se v primerih Pečaninović in Sadiki to ves december ni zgodilo, sem (logično) sklepal, da je vendarle prevladal razum in da se je Sektor za azil odločil v teh novih primerih spoštovati prej opisano sodno prakso Ustavnega in Upravnega sodišča, k čemur je bil z že omenjenimi vlogami 1. in 10. 12. tudi izrecno pozvan.

In ne samo to. Mirveta Sadiki je 18. decembra sicer prejela (od PP Lj. Vič) sklep o namestitvi v CT Postojna, proti kateremu sem 27. decembra vložil pritožbo na MNZ – toda v tej pritožbi je tudi pomembna informacija, ki se glasi: “Od pristojnih v Azilnem domu sem po telefonu dobil informacijo, da bo družina Sadiki ostala v Azilnem domu in da jim bo CT Postojna izdala izkaznice za bivanje v Azilnem domu.” To se je malo kasneje (točen datum še ugotavljam) tudi v resnici zgodilo (čeprav na izkaznicah piše, da veljajo že od 20. decembra). Posamezni datumi tu niti niso bistveni – bistveno je, da je (z očitnim soglasjem Sektorja za azil) CT Postojna družini Sadiki odredil namestitev v Azilnem domu v Ljubljani.

Da se je to res zgodilo s soglasjem Sektorja za azil, je bilo skoraj mesec dni kasneje v primeru Berize Pečaninović potrjeno tudi pisno. Sklep PP Lj. Vič (z dne 11. 1. 2007) je za to družino popolnoma enak kot analogni sklep za družino Sadiki z dne 18. 12. 2006 – le s to pomembno razliko, da je na koncu zapisana še naslednja opomba: “Osebe v dogovoru Sektorja za azil in CT Postojna ostajajo nastanjene v Azilnem domu, Cesta v Gorice 15, Ljubljana.”

Prav zaradi te opombe zoper ta sklep ni bilo več smiselno vložiti pritožbo, saj sem sklep za družino Sadiki izpodbijal prav zato, ker v njem to ni bilo določeno – v sklepu za družino Pečaninović pa so to zapisali. Izkaznice CT Postojna (z naslovom prebivanja: Azilni dom, Ljubljana) so bile vročene 15. januarja (z veljavnostjo od tega dne naprej).

Ves december in vse do 24. januarja je torej kazalo, da se je Sektor za azil MNZ vendarle odločil spoštovati odločitve sodišč in ustavno načelo enakosti pred zakonom – 24. januarja zjutraj pa so Mevlijo Talović z dvema otrokoma (za katere sem ustavno pritožbo in vlogo na MNZ vložil že 14. januarja) ukazali odvesti v CT Postojna, ob tem pa navzočim ob tem dogodku namignili, da enako sledi še za dve družini. Vsi so seveda vedeli, kateri dve družini to sta – in družino Sadiki je naslednje jutro policija že čakala v Azilnem domu, da jo odpelje, in je čakala tam do srede dopoldneva, dokler ni medicinska sestra iz Azilnega doma po telefonu dobila potrditve iz Pediatrične klinike, da so malo Izabelo in mater tam zadržali na zdravljenju.

Naslednjo noč (med 25. in 26. januarjem) sta v Azilnem domu s strahom pričakovala jutro mati in oče Pečaninović z dojenčkom in petletnim otrokom – in naslednjo noč spet – in nocoj bo spet tako. Če so se pristojni organi te države medtem morda vendarle že odločili, da bodo spet spoštovali njen ustavni red in z njim zagotovljene človekove pravice, naj potem to družinama Pečaninović in Sadiki tudi takoj jasno sporoče in ju prenehajo še psihično mučiti z negotovostjo, Mevlijo Talović z otrokoma pa naj takoj vrnejo k možu in očetu v Azilni dom.

Za konec opis še dodatnih nezakonitosti v vseh treh primerih. V prvih dveh primerih Sektor za azil o vloženih predlogih za odložitev izvršitve sploh še ni odločil (vsaj vročeni mi taki sklepi še niso bili in me tudi ne čakajo na pošti) – izdana “izvršilna sklepa” o nastanitvi v CT Postojna pa sta bila (doslej?) nadomeščena z nastanitvijo v Azilnem domu, zato (ob preobremenjenosti z vsem drugim) zoper prej omenjeno neodločitev niti nisem protestiral. V primeru Talović pa je bilo nezakonito ravnanje precej hujše in ga tudi navajam kot sum kaznivega dejanja. Predlog za odložitev izvršitve je bil vložen 15. 1. 2007 – do prvega izvršilnega dejanja (prisilne odvedbe v CT Postojna) pa je prišlo 24. 1. 2007, čeprav sem sklep MNZ o zavrženju tega predloga prejel šele 27. 1. 2007 (oddano na pošto 25. 1. 2007 – ob očitno zavajajoči navedbi na sklepu, naj bi bil izdan 19. 1. 2007)!! Do prvega realnega (ne le “papirnatega”) izvršilnega dejanja je torej prišlo prej, preden je bilo sploh odločeno o predlogu za odložitev izvršbe – kar je ne le očitno nezakonito, ampak po mojem mnenju celo kaznivo ravnanje (ker se vodstvo Sektorja za azil seveda ne more izgovarjati na morebitno nepoznavanje zakonodaje in pravnega reda – šlo je torej za zavestno in namerno kršenje pravic prizadetih).

To je seveda le še pika na i – tudi če bi bili vsi izvršilni postopki zakonito izpeljani (pa niso bili), ne bi bile te odločitve po vsebini nič manj huda kršitev zakonitosti in pravne države, kot so sedaj. Pravna sredstva zoper njih so že bila in še bodo vložena – toda pravni mlini meljejo počasi, škoda na otroškem zdravju in psihi pa nastaja hitro. Če pristojni tudi na ta poziv k razumu, zakonitosti in humanosti ne bodo takoj reagirali, bo škoda toliko večja – in odgovornost zanjo tudi.

Zastopnik prizadetih družin:
Matevž Krivic