padec, originally uploaded by jani1sever.

Padec Jan Mazocha v Zakopanah Foto/Jarek Plimzl

Na vlaku proti Zagorju sta za mano glasova mladih punc. Pogovor jima ne gre bog ve kaj, leno mečeta v njegovo žerjavico teme, za katere še sami ne pokažeta interesa. Pot bo pa le krajša! In iz tega lenega niča, ki je nerazločno ozadje bežečim slikam Zasavja, naenkrat udari nepričakovana tema: prva je videla, druga pa ne – in zato ji je treba nazorno opisati – kako je zračni vrtinec naenkrat obrnil skakalca in ga treščil na doskočišče, da je v hipu izgubil zavest in se brez poveljnika svojim udom kot lutka skotrljal v iztek. Ne more ji povedati, kako je bilo grozno in kako ni mogla gledat, televizija pa je ponavljala in ponavljala.

Dva dni prej sem z enim očesom spremljal skoke iz poljskih Zakopan. Veter se je igral, prihajal z ene in druge strani, najprej popeljal našega benjamina Urbanca do neslutenih daljav in potem favorite pribil na hrbtišče, tekma pa se je vlekla, postajala je nevarna, mučna, nepravična, neokusna. Vsi komentatorji, sicer večinoma nič manj krvoločni od producentov tega športnega spektakla, so bili prepričani, da je igre z vetrom po prvi seriji konec, da so lahko vsi skupaj srečni, ker so preživeli ta divji ples in se sprijaznili, da bo nepravično zmago odnesel neznani Slovenec. Toda ne, v glavah najmočnejših reprezentanc ni vetra, samo pohlep po izboljšanju uvrstitev, in v glavah televizijskih producentov tudi ni vetra, samo pohlep po izpeljavi programa in s tem zaslužka, tudi v glavah organizatorjev trušč armade stotisočih navijačev preglasi veter, ki vleče vse močneje, vse bolj sem in tja, in je samo še v glavah skakalcev, ki morajo ubogljivo skakati vanj. Vsak skok je izraz poguma, dokaz tehnične dovršenosti telesa, zmagoslavje človeka nad naravo. In potem pride mladi, komaj znani Čeh Jan Mazoch (vnuk legendarnega Jiržija Raška) in skoči v – komo.

Posiljevalci športnega spektakla se ob pogledu na nezavestnega fanta, ki so ga pahnili na rob smrti, vendarle zdrznejo. Skakalci z vrha zaskrbljeno zrejo proti izteku, trenerji zmajujejo z glavami, gledalci, še prej en glas, so vsak v svojem molku, kamere kažejo rešilni avto, ki pelje od osvetljene skakalnice v temo zakopanskih cest. Naenkrat se čas ustavi in v tistem hipu postanejo nepomembne še prej najpomembnejše stvari: zmaga, denar, navijaštvo. Vsi mislimo na Mazocha. Na človeka, ki pred našimi očmi morda izgublja tisto, kar nam je najtežje izgubiti - življenje. In zdi se, da vsi razumemo zmoto. Da sila ne more ustvariti ničesar dobrega. Ko luči rešilca dokončno izginejo televizijskim kameram, se zgodi nekaj še bolj nezaslišanega - tekma se nadaljuje. In smo spet vrnjeni na ponavljanje; mučnega čakanja na ugodne razmere in mučnega spoznanja, da nobeno razumevanje ni močnejše od pohlepa. A verjamem, da so mnogi ljudje čutili, da je bil Mazoch, da je bil človek ta dan dvakrat izdan.

Ironično, prav ta žalostni športni dan je prinesel prvo slovensko zmagoslavje v sezoni. Zdelo se je, da je Urbančeva srečna zmaga pozdravila razočaranja in razprtije, ki jih je v slovenski tabor prinesla katastrofalna skakalna sezona, še bolj pa odločitev direktorja Ulage, da se samovoljno, strokovno nepoklican, začne vmešavati v treninge. Pa vendar, celo zmaga ne more skriti resnice trenutnega položaja, ki je rezultat Ulagovega sistematičnega nasilja, od kar je prevzel vlogo direktorja reprezentance. Po vzoru divjih menedžerjev v gospodarstvu, ki so si prilastili družbeno premoženje, si je tudi Ulaga prilastil slovensko skakanje - z izgovorom, da je on tisti, ki prinaša denar – kakor da to ne bi bila nacionalna športna panoga, enako dostopna vsem, ampak last malega športnega tajkuna. Vsi, ki jim skakanje pripada in so zadolženi za skrb nad njim, pa to mirno gledajo ali celo podpirajo. Ulaga je s svojim nasiljem pred dvema letoma najprej napadel svojega reprezentančnega tovariša in našega najuspešnejšega skakalnega trenerja Matjaža Zupana, ki mu je vrnil z največjim uspehom slovenskega skakanja na svetovnih prvenstvih (zlato posamično in bronasto ekipno kolajno). A že ob prvi naslednji krizi se mu ga je naposled uspelo znebiti. Pripeljal je Bajca, ki je iz Čeha Jande napravil prvega skakalca sveta. V svoji sveti preproščini je bil prepričan, da se tako delajo rezultati. Ko jih ni bilo, je brcnil tudi Bajca. Pravzaprav je Ulaga tragična figura, ki ne more razumeti, zakaj se podira vse, česar se dotakne. Spominja me na človeka, ki tolče po pokvarjenem televizorju in se jezi nanj, ker ga to ne popravi.

Tudi skakalec ne more razumeti, zakaj se mu podrejo vsi občutki, ki so ga še včeraj nosili do rekordnih daljav. Primerov je toliko, kolikor je skakalcev, nam najbolj domačega, Primoža Peterko, pa sem opazoval eno leto med snemanjem filma Peterka: leto odločitve, v katerem se je iz triletne krize vrnil med najboljše in osvojil ekipno olimpijsko kolajno. Matjaž Zupan se je na naše zvočne trakove najpogosteje zapisal z besedami: samo sproščeno. Skrivnost vrhunskega skakanja namreč ni le v izpiljeni tehniki, ampak v avtomatizmu tehnike, popolni prepuščenosti vzgojenim gibom, odsotnosti misli. V sproščenosti, v duhovnem stanju, v katerem na skok ne misliš (zato so tako uspešni skakalci na začetku svojih poti). Skok mora priti sam od sebe. Bolj ko nanj misliš, bolj ga obtežuješ in seveda slabše skačeš. Slabše ko skačeš, bolj nanj misliš. Kako iz tega začaranega kroga, ne ve nihče. Moder trener ve le, da je treba potrpežljivosti. Samo čas, neposiljevan čas, lahko prinese trenutek, v katerem se kakor po čudežu vse sestavi in naenkrat ni več treba misliti na svoj skok, naenkrat spet letiš. Posiljevanje časa ali skakanja (z željami, ambicijami, zahtevami, cilji) ne bo proizvedlo ničesar dobrega. Žal na to osnovno skakalno lekcijo pozablja Ulaga. Kot mali menedžer je prepričan, da si je v tem poslu ne more privoščiti. Kot mali človek ne more razumeti, da to ni skakalna, ampak življenjska lekcija.

Vlado Škafar