Že to, da vstopiš v Zavod za brezposelne je intimno dejanje. Prijazen prostor. Prijazni ljudje. Zelo urejeni. Tako uslužbenke in uslužbenci, kot iskalke in iskalci pomoči.

Občutek sakralnega se začne že pred stavbo na Parmovi v Ljubljani. Pomešan z nelagodjem. Ljudje stojijo na rampi ter zrejo v vitrine na steni. Zatopljeni v prebiranje ponudb. Ne ozirajo se. Tako postanejo malo bolj nevidni. Mimoidoči to razumejo in večinoma gledajo nekam pred sebe, na drugo stran ulice ali v tla.

Znotraj je vzdušje zadržano. Skoraj slovesno. Nobenega hrupa. Nihče ne stoji za hrbtom tistih, ki so že prišli do »okenca«. V zraku je razločno čutiti napetost.

Vsi, ki hočejo nadomestilo, morajo obvezno na seminar. V dvorano na vrhu Zavoda. Na terasi. Tam naenkrat poučujejo okoli petdesetih brezposelnih. Kakšno uro.

Prostor je na dveh straneh ves v oknih. Razgled je skoraj veličasten. Ljubljanski skyline. Proti jugozahodu Delova stolpnica in Bavarski dvor, proti severovzhodu Mercator in bežigrajske stolpnice. Koncentracija depresije na kvadratni centimeter ni videti zato nič manjša.

Mlajša ženska sedi s kakšni dve leti starim otrokom v naročju.

»Gospa, oprostite,« svetovalki, ki vodi seminar, se malo zatika v grlu. Kljub temu je zelo prijazna »… veste saj, če danes niste mogli dobiti varstva, lahko na seminar pridete kdaj drugič.«

»Jaz nikoli nimam varsta. Nikoli,« glasno odvrne.

Odgovor je oster. Sprožen z jezo. V dvorani se nekaj ljudi nasmeje. Nekaj jih začne godrnjati. Svetovalki postane nerodno.

»No, saj bo vse v redu. Ni problema. Hotela sem samo… , saj veste za otroka tukaj ni ravno najbolj primerno mesto. Včasih se kakšen začne jokati… »

Potem začne s predavanjem. Pove, da morajo biti biti dosegljivi na domu. Če ne – ni nadomestila. Pove, da ima Zavod dve listi podjetij. Eno za tista, ki res iščejo delavke ali delavce in drugo za tista, ki samo objavijo razpis za delovno mesto. Razloži, da so iskalke in iskalci upravičeni do povračila stroškov za javni prevoz do mesta razgovora o ponujenem delovnem mestu. Našteje tehnične podrobnosti – kje se kaj nahaja v Zavodu, pa telefonske številke in take stvari.

Publika je živahna.

»Meni so odpovedali nadomestilo, ker so rekli, da nisem doma. Ampak sem bila. Moja mama lahko to potrdi. So klicali po telefonu…«
Svetovalka prekine še ne tridesetletno punco. »Prosim, ne moremo se spuščati v posamezne primere. To ne gre.«

»Ampak hočem samo… ,« poskuša ta vztrajati.

»Ja, jaz ne vem, ampak če so vas klicali… ,« ji še vedno skoraj nežno odgovarja svetovalka.

»Saj nič ne rečen. Saj nisem hotela nič… ,« se splaši upornica.

Dialog se izgubi v komentarjih, ki napolnijo prostor. Šum, ki ga predavateljka hitro prekine. A isto dekle se kmalu oglasi še enkrat.

»Rada bi vprašala, zakaj se ne povrne stroškov za avto, če greš kam za službo vprašat? Saj danes imajo že vsi avto.«

»To nekako ni vprašanje zame, oziroma za zavod…«

»Za koga pa je potem?«

»Za ministra…,« je slišati žensko iz prve vrste.

Spet završi. Vmes je mogoče razločno slišati samo moškega pri štiridesetih.

»Vlada je, vlada…«

In odgovor z drugega konca.

»Vsi so isti.«

Največ razburjenja povzroči debata o zaposlovanju za eno leto. Podjetja samo profitirajo zaradi spodbud, ki jih dobijo in to je to. Nič ne pomagajo argumenti svetovalke, da ni čisto tako in da se delodajalcev ne da prisiliti, da zaposlujejo za nedoločen čas.

»Vsi pač ne moremo biti zaposleni,« ji skoraj uide.

»Ko je bil Tito smo imeli vsi službo,« glasno odvrne mož, ki je prej omenjal vlado.

Kakšna polovica dvorane mu pritrdi. Ostali so tiho, a ne nasprotujejo. Že gledajo na ure. Kdaj bo konec. Da bodo lahko odšli. Čimprej.

Naslednjega dne se bodo itak morali vrniti. Na rampo.

Jani Sever