Beethovnov turški marš

V četrtek, 13. decembra, so evropski voditelji podpisali Lizbonsko pogodbo in s tem označili konec težavnega procesa, ki je trajal skoraj desetletje. Med slovesnostjo v lizbonskem grandioznem samostanu Jeronimos je v ozadju igrala Beethovnova Oda radosti. Če natančneje pogledamo to uradno himno Evropske unije, ta o evropskih zagatah pove veliko več, kot bi pričakovali.

Oda radosti iz zadnjega stavka Beethovnove 9. simfonije je pravi “prazni označevalec”, ki lahko stoji namesto česarkoli. V Franciji jo je Romain Rolland povzdignil v humanistično odo bratstvu vseh ljudi (”Marseljeza človeštva”); leta 1938 je bila zaigrana kot vrhunec Reichsmusiktage in kasneje za Hitlerjev rojstni dan; med kitajsko kulturno revolucijo, v atmosferi zavračanja evropskih klasikov, je bila čaščena kot delo progresivnega razrednega boja, medtem ko je danes na Japonskem dosegla kultni status, s tem, da se je s svojim domnevnim sporočilom “užitka skozi trpljenje”, prepletla s samim socialnim tkivom; do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, to je, v času, ko sta obe, tako zahodno kot vzhodno nemško olimpijsko moštvo, morali nastopati skupaj kot eno nemško moštvo, je bila himna, ki so jo igrali za nemško zlato medaljo, prav Oda radosti, hkrati pa je rodezijski režim belih suprematistov Iana Smitha, ki je razglasil svojo neodvisnost v poznih 1960ih, da bi ohranil apartheid, prav tako razglasil isto pesem za nacionalno himno. Celo Abimael Guzmán, (zdaj zaprti) vodja Seandero Luminoso, je na vprašanje, kakšno glasbo ima rad, omenil četrti stavek Beethovnove devete. Tako si lahko zlahka predstavljamo fiktivni koncert, na katerem zapriseženi sovražniki od Hitlerja do Stalina, od Busha do Sadama, za trenutek pozabijo svoja nasprotja in sodelujejo v istem magičnem trenutku ekstatičnega bratstva…

In vendar v tem glasbenem delu obstaja nenavadno neravnotežje. Na sredi stavka, po tem, ko slišimo glavno melodijo (temo radosti) v treh orkestralnih in treh vokalnih variacijah, se ob tem prvem vrhuncu zgodi nekaj nepričakovanega, kar vznemirja kritike vseh 180 let, odkar je bila simfonija prvič zaigrana: v 331. taktu se ton popolnoma spremeni in namesto s svečano himničnostjo se ista “radostna” tema nadaljuje v stilu marcia Turca (turški marš), sposojenem iz vojaške glasbe za pihala in tolkala, ki so jo v 18. stoletju evropske armade prevzele od turških janičarjev. Tu gre za vzdušje karnevalske ljudske parade, norčevskega spektakla – nekateri kritiki so “absurdne jamre” fagotov in bas bobnov, ki spremljajo začetek marcia Turca, primerjali celo s prdci… in po tej točki gre vse narobe; enostavno slovesno dostojanstvo prvega dela stavka se ne povrne.

A kaj če stvari ne gredo narobe samo v 331. taktu z vstopom marcia Turca? Kaj če gredo narobe od samega začetka? Morali bi sprejeti, da gre pravzaprav za neokusen ponaredek v sami Odi radosti, tako da kaos, ki nastopi po 331. taktu predstavlja nekakšno “vrnitev potlačenega”, simptom tega, kar je bilo narobe od vsega začetka. Zato bi morali spremeniti celotno perspektivo in razumeti marcio kot vrnitev k vsakdanji normalnosti, ki skrajša predstavo nadute prepotentnosti in nas tako postavi spet na zemljo, kot bi govorila “hočete slaviti bratstvo ljudi? Tu ga imate, realno človeštvo…”

In ali enako ne velja za Evropo danes? Po tem, ko povabi milijone v objem, druga kitica Schillerjeve pesmi, ki je uglasbljena v Odi radosti, grozeče konča: “In kdor ne zmore radovati, naj spelje jokajoč se stran. /Und wer’s nie gekonnt, der stehle weinend sich aus dem Bund./” (op.prev. Wikiprevod Smiljana Samca se glasi - Kdor pa sam trpiš, ne jemlji Naše sreče nam za zlo!) Ironijo marcia Turca je težko spregledati: malo več kot pred mesecem je bila Evropa vznemirjena zaradi turškega marša v severni Irak.

Glavni znak današnje krize v Evropski uniji je natančno Turčija: ali naj ji bo dovoljeno vstopiti v Unijo ali “naj spelje jokajoč se stran iz Zveze”? Po rezultatih javnomnenjskih raziskav je bil glavni razlog tistih, ki so glasovali obkrožili “ne” na referendumih o evropski ustavi v Franciji in na Nizozemskem, njihovo nasprotovanje turškemu članstvu v Uniji. Torej, kaj če, tako kot v finalu Beethovnove devete, resnični problem ni Turčija, temveč osnovna melodija sama, pesem evropske enotnosti, kakršno evropskim državljanom igra bruseljska post-politična tehnokratska elita? Kar Evropa potrebuje, je nova nosilna melodija in nova definicija Evrope same. Zmedenost Evropske unije glede tega, kaj naj stori s Turčijo, ne zadeva Turčije kot take, temveč zmedo glede tega, kaj je Evropa sama.

V svojih Notes Towards a Definition of Culture je veliki konservativec T. S. Eliot pripomnil, da obstajajo trenutki, ko je edina izbira tista med sektaštvom in ne-vero, ko je edini način, kako ohraniti vero živo, ločitev sekte od njenega glavnega telesa. To je naša edina priložnost danes: samo s pomočjo “sektaške ločitve” od standardne evropske dediščine, tako, da se odrežemo od propadajočega trupla stare Evrope, lahko ohranimo obnovljeno evropsko dediščino živo. Naloga je težka, od nas zahteva veliko tveganje koraka v neznano – vendar je edina alternativa počasnemu razkroju, postopni transformaciji Evrope v to, kar je bila Grčija za pozni rimski imperij; destinacija nostalgičnega kulturnega turizma brez učinkovite relevantnosti.

Slavoj Žižek

Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič.