Križaniči in težave

Finančni minister je s svojimi izjavami neverjetno nespreten. V dobrega pol leta se mu je zareklo kar nekajkrat. Tudi sam je večkrat dejal, da je bil napačno razumljen. Za ministra je to zelo zoprno. A ne bolj kot to, česar ne počne.

Plače po 1000 evrov, pa univerzalni dohodek po 500 evrov in zdaj še obdavčitev staršev brez otrok. Pa še kaj bi se našlo. Minister Križanič ima domišljijo. Kar je dobro. Kot pravi Borut Pahor, predsednik vlade spodbuja ministre, da imajo ideje. In Križanič jih očitno ima. Saj ne, da bi bile pretirano izvirne. Krasi jih neka druga lastnost. So nerealne. Tako zelo, da so tisti, ki jih komentirajo, v zadregi. Le kaj lahko rečejo? Da bi bilo lepo imeti najnižjo plačo 1000 evrov. Da bi bilo morda koristno imeti 500 evrov univerzalnega dohodka in da je na Švedskem obdavčitev itak zelo visoka, za tiste, ki nimajo otrok še nekoliko višja. In predvsem, da v Sloveniji vse to ni uresničljivo. Zaradi prešibke gospodarske moči ter javnega mnenja.

Le kaj žene finančnega ministra v takšne izjave? Odgovor se zdi kot na dlani. Zaletavost in velika želja po ugajanju? Visoke plače in univerzalni dohodek sta vsekakor zelo populistični temi. In ker hoče biti ljudstvu všečen, hitro nekaj blekne. A le zakaj se je potemtakem lotil davka na neplodnost? Ali ne premore niti malo zgodovinskega spomina? Pred leti je takšno idejo predstavil Ivo Boscarol, kot član strateškega sveta bivše vlade. Zelo neuspešno. Včeraj je nekoliko ironično pripomnil, da bo imela leva vlada za to idejo morda več posluha, saj je povzeta po skandinavskem modelu, ki ga ima levica ves čas polna usta. Kar je v Sloveniji seveda nemogoče. Edino eksplicitno podporo je Križanič tako dobil s strani Nove Slovenije. Idealno za pogreb ideje.

Motivi so torej nejasni. Morda gre samo za zmedenost. Finančni minister je tako ali tako takoj demantiral svojo izjavo. O obdavčitvi staršev brez otrok sploh ni govoril. Ne, menda je imel v mislih samo nekakšne olajšave za družine z otroki in podobno. Moral bi samo še reči, da predlaga cenejše vrtce za družine, ki imajo otroke. Konec koncev ga celo vladni kolegi niso jemali resno. A prav to je pri celotni zgodbi najbolj tragično. Kajti, če je koga v vladi potrebno jemati resno, je to finančni minister. Brez tega enostavno ne gre. Naj bodo časi krize ali časi prosperitete. Finančni minister je človek, s katerim ne bi smelo biti šale. Karakterna nagnjenost k populističnim rešitvam je za finančnega ministra pogubna. Ne le zanj, za vso vlado in kar je najbolj zoprno, za državo.

Istočasno, ko je novica o briljantni ideji finančnega ministra pripotovala v Slovenijo, sta se zgodili še dve pomembni novosti. Slovenska politika je začela razpravljati o strukturnih reformah. Evropska komisija pa je zahtevala, da Slovenija popravi svojo demografsko sliko. Torej, pridelati mora več otrok ter poskrbeti, da bo imela več starejšega prebivalstva, ki je še vedno zaposleno. Je bil to torej pravi razlog za Križaničevo davčno domislico? Sliši se logično. Evropska komisija je Sloveniji sporočila kako in kaj (v sporočilu seveda ni prav nič novega) in slovenski finančni minister je moral nekaj reči. V trenutku stiske mu je na misel prišel davek na jalovost. Tudi če to drži, takšno pojasnilo na žalost ne more spremeniti vseh prejšnjih predpostavk.

Najbolj neprijetno ob tem je, da Slovenija glede pokojninske reforme enostavno mora nekaj storiti in da je to že dolgo jasno. Glede tega je odločilni korak storila Ropova vlada z Mramorjevo reformo, ki jo je Janševa vlada mirno izničila in pognala sistem v drugo smer. Potem so sledila leta sprenevedanj. Premier Janša je trdil, da razmere sploh niso kritične in da lahko s pokojninsko reformo počakamo tam do leta 2020. Tudi bivši finančni minister Bajuk ni vedel povedati prav nič pametnega, razen ponavljanja modrih Janševih misli, da se nikamor ne mudi. Evropski opomini so bili preslišani. Tako nekako kot prva opozorila o prihajajoči krizi za katero je Janša še konec lanskega leta trdil, da se v Sloveniji ne more zgoditi, če bo oblast sledila njegovi politiki.

Zdaj Slovenija tej politiki res sledi. Pokojninska antireforma, ki jo je na začetku svojega mandata izpeljala Janševa vlada, je v veljavi. Finančni minister Pahorjeve vlade pa razmišlja o predlogih Janševega strateškega sveta. Čas za partnerstvo se bliža. In za kakšno priprošnjo, naj bo prihodnost do nas bolj usmiljena.

Jani Sever