Komentar - Urška

V četrtek, 25. junija 2009, je v ljubljanskem Cafe Open potekal literarni večer gejevske in lezbične literature. Na njem sva se predstavljala Iztok Majhenič in Urška Sterle, vodila ga je Suzana Tratnik.

Medtem, ko smo širili kulturna obzorja z manjšinskimi pisavami, si nismo mogli predstavljati, da za vogalom branilci »normalnosti« prižigajo navijaške bakle, s katerimi bodo podkurili gejevskemu in lezbičnemu občinstvu, in v rokah težkajo kamenje, s katerim bodo uprizorili reprizo kristalne noči.

Nasilje, ki smo ga poželi tistega večera, so tekom let sejali mnogi z javnim sovražnim govorom. Še pomnite, tovariši? Poslance državnega zbora, ki pozivajo k linču? Razvpitega psihiatra, ki ne bi zdravil zafuranih muslimank in ki bi odžagal homoseksualce, to suho vejo na drevesu življenja? Širnih medijskih planjav, na katere se je vabilo te ljubke, tako zabavne fašiste, ki naj zabavajo obubožano ljudstvo s sejanjem sovraštva? Zaman je civilna družba opozarjala, da bodo nekateri sovražni govor tolmačili kot dovoljenje za nasilje nad obrobnimi skupinami. Po četrtkovem napadu je več kot jasno, da so besede sovraštva padle na plodna tla.

Spomnimo se leta 2001 - primera Mestna galerija, ko je bil pesniku in založniku Branetu Mozetiču in njegovemu gostu, po nastopu na Živi književnosti preprečen vstop v lokal. 28 dni po incidentu smo zaradi medlih odzivov javnosti in državnih institucij organizirali Obvoznico mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji, prvo od devetih parad ponosa torej, ki so, tako kot gejevska in lezbična literatura, v svetu iluzorne univerzalnosti bojda tako nepotrebne.

Morda se je letos zgodilo prvič, da je javnost v tolikšni meri obsodila homofobno nasilje. Potem, ko se bo ogorčenje nad napadom v Cafe Open poleglo, potem, ko bodo mediji odstranili kamere in žaromete, ko bo peticija za nenasilje, ki jo podpisujemo v teh dneh, spravljena v arhivu in ko se bo javnost ukvarjala z naslednjo perečo temo, se bo šele zares začela tista bistvena preizkušnja.

Čas bo pokazal ali se bo zgodovina v vsej svoji grotesknosti ponovila. V medijih se namreč že pojavljajo že tolikokrat slišani očitki, da geji in lezbijke s svojo vidnostjo ogrožamo tako imenovano »normalno« družbo.

Vrnimo se še enkrat v četrtkov večer. Skupina zamaskiranih neznancev z baklami in kamenjem napade kulturni dogodek. Napadalcem je jasno kdo je njihova tarča, saj ob napadu vzklikajo gesla »Prekleti pedri«. Ne gre za navaden barski pretep, pač pa za načrtni napad na prostor gejevskega in lezbičnega združevanja, na prostor kulturnega ustvarjanja in izmenjave mnenj.

Je morda tokrat končno čas, da v svoje strategije za pluralno družbo vključimo temeljita prizpraševanja o tem, kako omejiti sovražni govor iz katerega se napaja nasilje? Podajam vam žogico, kajti skrb za prihodnost javnega diskurza je prav tako domena liberalne večine kot obrobnih skupnosti. Nekaj smo želeli povedati. Ali ste nas slišali?

Urška Sterle