Denar ali življenje?

Globalizacija je s svojo liberalizacijsko logiko pravzaprav povsem nasprotna od procesov decentralizacije, enakopravnosti in enakih možnosti, za katero se razglaša, saj je v svojem bistvu piramidalno strukturirana. Centralizacija, ki jo ne smemo razumeti kot Velikega brata, ki nas nekje od zgoraj vse nadzoruje. Pravzaprav ni nobenega pravega centra; so centri oblasti, kjer se moč koncentrira, a hkrati se stalno spreminja in potuje. Center moči, ki nima svoje moči v enem oprijemljivem in vidnem subjektu – npr. državi ali predstavniku le-te, ampak je v rokah fluidnih, finančnih privatnih struktur, ki naddoločajo, vplivajo ali vodijo različne vlade in celotno ekonomijo. Ne prevzemajo nobene politične odgovornosti, niti moralne ali pravne, do vladanega ljudstva.

Avtokratska oblast se skriva za masko demokracije, je brez odgovornosti. Premika se nad nacionalnimi mejami, je brez obraza, drži se v anonimnosti in si zagotavlja večje profite preko monopolov in privatnih kartelov, ki že sami po sebi pomenijo zlorabo javnih pooblastil. Nosilci oblasti niso več neposredno izpostavljeni v javnosti in se spretno izogibajo vsakršnemu tveganju. Uporabljajo moč, ne da bi se izpostavili igri; z igro upravljajo in se z njo ter v njej dobesedno igrajo. Nič drugega jim pravzaprav ne preostane, nič drugega jim ni potrebno delati ali narediti.

Sistem je narejen tako, da deluje bolj ali manj po inerciji in dokler ne razkrinkamo temeljev na katerih deluje in od koder jemlje svojo moč je praktično neuničljiv. Kapital in finančne transakcije se ne vežejo na teritorij, ampak se prav prosto in nevidno premikajo. Vse bolj postajamo državljani, ki se jim vsiljujejo vedno nove in nove potrebe in hkrati tudi cene, javni dolg se veča in zadolževanju ni videti ne konca, ne kraja. Države so kot take brez prave veljave, preživete strukture, brez moči, brez pristojnosti in avtonomije, povsem nemočne, da bi zaščitile človekove pravice proti samomorilski logiki profita, ki smo ji tako rekoč vsi prostovoljno podlegli.

Denar je v svoji osnovi le sredstvo, ki omogoča lažjo menjavo dobrin, a se je spremenil v kopičenje bogastva. Denar je nastal zato, da nam je omogočil lažje življenje, a nas je povsem zasužnjil. Zadeva je v svojem bistvu zelo preprosta, banke ustvarjajo svoj profit tako, da prejemajo obresti, za denar, ki ga nimajo oz. banke odpirajo račune in s tem posojila za denar, ki ga ne posedujejo. Fiktivno posojajo denar, ki ga fiktivno ustvarijo, a zanj zahtevajo obresti, ki so povsem realne. Ustvarijo ga zgolj knjigovodstvo oz. preko elektronskih impulzov na računalniku. Na ta »ničelni« strošek se plačujejo obresti. Mednarodne norme vodenja bilanc, ki so sprejete in uporabljene tudi v EU, omogočajo, da profiti iz tega naslova niso prikazani v bilancah bank.

Bistvo in temelj moči ni zgolj lastnina, ampak vladanje nad stvarmi in nad odnosi ljudi oz. družbe. »Med sužnji iz antike in današnjimi, obstaja pomembna razlika. Antični sužnji so vedeli, da so sužnji in zato si niso prizadevali, da bi veliko delali. Njihova storilnost ni bila velika, ker niso imeli ničesar, kar bi lahko izgubili. Niso plačevali davkov, ker niso imeli nobenega imetja, bili so brez odgovornosti. Današnji sužnji pa ne vedo, da so sužnji, verjamejo, da delajo zase, mislijo, da plačujejo upravičene dolgove, s katerimi prispevajo k podpori socialnih storitev, kot so šola, zdravstvo … Odplačujejo hipoteke za hišo in delajo v upanju na boljšo prihodnost.«

Denar ali živjenje?

Elena Pečarič