Kaj je tole? Od tu lahko uporabite povezave na Spletnih skupnostih in shranite Huda Titova na skupne zaznamke ali uporabite E-poštni vnos in pošljete povezavo prek e-pošte.

Social Web

E-pošta

E-mail It
maj 27, 2009

Huda Titova

Objavljeno v: komentar

Hec, ne? Da leta 2009 glavno mesto Slovenije dobi Titovo ulico. Na prvi pogled se zdi, da je s tem “levica” dobila še eno bitko v interpretaciji zgodovine. A zastavki so neprijetni. O njih na straneh časopisa Zares razmišlja tudi Slavoj Žižek.

Prav nič se ne gre čuditi, da je to tema, ki se v medijih in med ljudmi gloda že dober mesec. Imenovanje nove ljubljanske ulice po Titu sega v čas odkritja množičnega morišča v Hudi jami. Razkritje je šokiralo Slovenijo. Povzročilo obilico nelagodja. In kulminiralo z izjavo predsednika republike o drugorazrednosti političnih manipulacij s Hudo jamo. Predsednik je imel prav. Osmega marca pač ni hotel govoriti o povojnih pobojih. Njegova izjava, za katero je sprva kazalo, da jo javnost doživlja kot deplasirano, je za nazaj označila točko obrata. Priljubljenost predsednika je poskočila. O Hudi jami se je govorilo z vedno manj čustvenega naboja. V Ljubljani pa je nastal predlog poimenovanja Titove ceste. Samo nekaj dni za tem, ko je Janez Stanovnik dejal, da je za Hudo jamo odgovoren prav Tito. Kar smo seveda vsi vedeli. A če to izgovori predsednik Zveze borcev, je to vendarle nekaj povsem drugega.

“Levica” se je torej hitro konsolidirala in nadaljevala svojo pot relativnosti zgodovine. In jo še vedno nadaljuje. Vse je, kot je bilo. Na “levi” je Huda jama pač rezultat okoliščin. Tito pa veliki državnik, ki mu je treba zločine enostavno odpisati. Z razumevanjem širšega konteksta. Češ kateri veliki državnik v zgodovini pa si ni umazal rok. Na desni je slika zrcalno nasprotna. Za desnico so povojni poboji zločin zločinov, Tito pa veliki krvnik, ki mu zlepa ni mogoče najti para. Izvrstna podlaga torej za ideološki boj v katerem, v Sloveniji, praviloma zmaguje “levica”. Nostalgije za časi enakosti in velikega vodje, pravljica o razsvetljenem monarhu ter poenostavljanje njegove vloge na desni, vse to je očitno preveč, da bi lahko v konfliktu zgodovinskih interpretacij zmagala razumna distanca. Politično to sicer ne ustreza predvsem desnici, ki bitke na tem terenu praviloma izgublja. A nelagodje zaradi tega doživlja predvsem levica.

To zadrego je definiral Slavoj Žižek v članku, ki je izšel na zadnji strani časopisa Zares, ki je izšel pred evropskimi volitvami in bo v nakladi 500.000 izvodov najbrž dosegel večino slovenskih gospodinjstev. Žižkov tekst si boste torej lahko prebrali. Najbrž tudi na internetu. A za razumevanje je dovolj le nekaj poudarkov. Tekst nosi naslov Titova jama. V njem Žižek o povojnih pobojih med drugim piše: “Ne zaradi pritiska nasprotnikov, zaradi NAS SAMIH moramo stvari razčistiti …” In o Titu: ” … ne v dobrem ne v slabem ni bil avtentični “velikan”, vedno se ga je držalo nekaj komičnega megalomanstva.” Ter o Titovi cesti: “Pobude, kot je ta o poimenovanju ulice po Titu, morajo zato pri pravem levičarju vzbuditi zgolj grozo in obup … ” Posebej pa si velja zapomniti zaključek: “Naj se Huda jama preimenuje v Titovo jamo, pa bosta volk sit in koza cela. Tito bo imel svojo (če ne ulico, pa vsaj) jamo, hkrati pa jo bo imel tam, kjer jo zasluži.”

Ja, Slavoj Žižek ima prav. A prav zanimivo bo videti, kako bo njegovo besedilo odmevalo na “levici”. Zares je njegov prispevek objavil v časopisu, v katerem nastopa tudi Zoran Janković in drugi njegovi ljubljanski mestni svetniki, ki so si novo Titovo izmislili, jo zagovarjali in jo na koncu izglasovali. V SD je pozitivni sentiment glede Tita gotovo še močnejši. In najbrž ni dosti drugače v LDS. Da o Desusu niti ne govorimo. Predvidevamo lahko torej, da bo Žižkov tekst nelagodje, ki je na “levi” glede te teme vsekakor prisotno (konec koncev je bila imenovana Titova cesta nekje v predmestju in je še ni, o Hudi jami pa se raje itak ne govori), samo dodatno poglobil. In da bo “levica” vse skupaj enostavno spregledala. Ah, saj gre samo za filozofa, ki ga vsi radi upoštevajo samo takrat, kadar so jim njegove misli po volji. Enako seveda velja za desnico, ki bo Žižkove besede, ki jih sicer ravno ne ceni, tokrat najbrž z veseljem uporabila.

Kakorkoli. Zgodovina nikakor ni drugorazredna tema. In naš odnos do nje tudi ne.

Jani Sever


Nazaj na: Huda Titova