Komentar - Luka

Teza: avtomobili, ki v ozračje izpustijo manj ogljikovega dioksida so ekološko bolj sprejemljivi, saj v manjši meri prispevajo k povečanju izpustov toplogrednih plinov.
Antiteza: ker kupci teh izpustov še ne čutijo kot nujo in ker so druge lastnosti avtomobila običajno bolj cenjene, kot na primer cena, luksus, moč, in tako dalje, bo težko ljudi prepričati, naj se pri nakupih osredotočijo na ekološkost vozila.
Sinteza: ekološkost prevedimo v nižjo nakupno ceno skozi subvencije, potratnost pa v višjo nakupno ceno skozi povišan davek.
To je na kratko povzetek zamisli, ki želi v slovenskem voznem parku povečati delež vozil z nižjimi emisijami. Povejmo neposredno: danes si car, če imaš čim večji, potraten avtomobil. Jutri boš – upajmo – car, če boš imel čim bolj ekološko, energetsko učinkovito vozilo.
Spreminjanje teh vrednot je delno že čutiti, sicer verjetno ne bi opazili povečanega povpraševanja za hibridna vozila ter poudarjanje „ekološkosti“ vozil v oglasih, tudi država pa lahko naredi svoje – na primer prav preko mehanizma subvencij in obdavčitev.
Ob nakupu novega vozila, ki izpusti manj, kot 115 gramov ogljikovega dioksida na kilometer bi tako država dala 1000€ subvencije, če pa to vozilo izpusti manj, kot 105 gramov ogljikovega dioksida na prevožen kilometer pa 2000€ subvencije.
Kje pa bi pridobili vire? S povišanjem davka na motorna vozila za vse tiste avtomobile, ki v ozračje izpustijo več, kot 160 gramov ogljikovega dioksida na kilometer. Gre večinoma za luksuzna, velika vozila, terence in podobne potratne cestne pojave.
Začnimo končno nagrajevati tiste, ki jim je do okolja mar in destimulirati tiste, ki jih okolje ne briga. Ob tem, da stimulirajmo tudi javni prevoz, hojo, gibanje. Do takrat pa naj ne bo več car tisti, ki se po mestu baha z BMW 7, Audi Q7 ali Porche Cayenne, ampak tisti, ki se zadovolji s Renault Twingo, Seat Ibizo ali Wolksvagen Polo.

Luka Juri