Bizarnosti aktivizma

Včeraj se je na radiu Val 202 oglasil minister Vizjak. Sodeloval je v glasovanju poslušalcev za osebnost tedna. Predstavil se je kot Andrej s Štajerske in pojasnil, zakaj se mu Katarina Kresal, kandidatka za predsednico LDS, ne zdi OK. Bizarno. A minister Vizjak v takšnem početju ni osamljen.

Prav tako naj bi se včeraj v isti oddaji oglasil poslanec LDS Tone Anderlič, ki je seveda zagovarjal povsem drugačno mnenje kot minister za gospodarstvo. In kot vedo povedati redni poslušalci Vala 202 - reden gost oddaje osebnost tedna je neki Marko s Primorske. Gospod, ki govori natančno tako kot poslanec Marko Pavliha.

To, da imajo nekatere stranke organizirane prave štabe ljudi, ki kličejo in sodelujejo v kontaktnih medijskih oddajah in navijajo za predstavnike njihovega “kluba” je nekakšna javna skrivnost. Prav tako, da obstajajo politične skupine, ki organizirano glasujejo za svoje favorite in aktivistična sporočila širijo po internetnih forumih.

Strategija političnega marketinga pač, v katerem so najbolj domače stranke, ki imajo več denarja oziroma so bolj vojaško hierarhično organizirane. Marketinga, ki temelji na prikritem oglaševanju, njegov obstoj pa je praktično nedokazljiv. Razkrije ga predvsem nespretnost agitatorjev, ki jim najbolj škoduje njihovo partizanstvo.

Nastopanje ministrov in poslancev kot poslušalcev, ki anonimno izražajo svoje mnenje in glasujejo za svoje ljubljence, je vendarle nekaj drugega. Predvsem je smešno to, da gre za ljudi, ki imajo več kot dovolj priložnosti povedati svoje mnenje.

Morda takšno ravnanje samo razkriva njihovo vsakdanjo psihopatologijo. Ali pa gre res predvsem za pomanjkanje financ, ki ga zagnanci rešujejo s svojim volonterstvom? To bi bilo morda lahko celo simpatično. Vendar pod pogojem, da bi se najprej predstavili s pravim imenom, priimkom ter funkcijo in šele potem v kontaktnih oddajih povedali svoje mnenje.

Poskusi, da bi ob tem, ko skušajo prepričevati javnost v svoj prav, ostali anonimni, so lahko samo smešni.

Jani Sever