Komentar - Jurij

Vladajoče koalicije, še zlasti takšne, ki jih vodijo Američani, končajo vsako svoje zasedanje z videzom uspeha. To pot je potreba po uspehu bila tudi osebno pobarvana – ameriški predsednik ima pred odhodom iz Bele hiše le še nekaj mesecev. S kakšno pridobitvijo naj bi se postavljal, ko zaradi odpora evropskih sil, naj si bodo še tako naklonjene Ameriki, ni spravil naprej pristanek na sprejetje Ukrajine in Gruzije, čeprav bi mu vsaj v primeru Ukrajine lahko svetovali, naj počaka, kajti Ukrajina je razklana. In potem tista vroča ameriška želja, da evropske sile sodelujejo v Afganistanu tudi tam, kjer padajo glave – na jugu. Francozi bodo poslali nekaj vojakov več, toda na vzhod, ne na jug, kjer je resnično vroče. Na sestankih NATA so se vedno natihoma razhajala mnenja, vendar še nikoli tako očitno. Lahko rečemo, da Atlantska zveza iz svojega otroštva ali vsaj mladosti prehaja v srednja leta, in ta bodo drugačna kot smo si jih optimistično predstavljali, ko so tudi nas sprejeli. Takrat je del slovenske javnosti moral biti šele prepričan, da je zavezništvo nekaj popolnoma trdnega. No na koncu smo bili nekako prepričani. Ali smo še? Zdaj je seveda vseeno, Nato je naša usoda. Vendar se pred nami oblikuje drugačni Nato, kot smo pričakovali. To je zrela organizacija, v kateri je začela Evropa kazati znamenja sporov in kjer bodo pred odločnimi koraki velike debate. In še to se lahko zgodi, da bodo načrti pogosto morali biti popravljeni, ali skrčeni, da bi Evropa, njeni največji deli, soglašata z Washingtonom. Pa še ne vemo, v tem trenutku, kaj bo vse rekel Putin! Tudi mnenje tega zunanjega nasprotnika postaja v zvezi pomembnejše.

Jurij Gustinčič