Obrambno razvojne strategije

Hrvaška je v težavah. Uzakonitev ekološko-ribolovne cone ji ne more koristiti. Bližje je naša soseda Evropi, bolj uporabni se zdijo - v pogovorih z njo - diplomatski mehanizmi. Sicer pa Slovenija na druge itak nikoli ni mogla računati. Zakaj torej toliko orožja, ki ga pridno kupujemo? Benevolentno bi lahko rekli, da nakupi desetin oklepnikov, ki naj bi bili razporejeni po vsem svetu, krepijo diplomatsko moč države. In kaj naj rečemo o načrtovanem nakupu - zamenjavi za ruski klirinški dolg - bojne ladje? Nič? Novica, ki je že stara, v Sloveniji ni doživela velikega odmeva. Bomo torej ladjo res kupili?

Tisto, kar bode v oči je, da nihče pravzaprav ni pojasnil za kaj naj bi topovnjačo potrebovali. Kar nekako samoumevno je, da jo je potrebno kupiti. Tako je, kot rad poudari obrambni minister Karel Erjavec, pač odločil državni zbor. Nihče ni nasprotoval načrtu, da slovenska mornarica dobi ladjo. Hudič je seveda v podrobnostih, ki v tem primeru niso več podrobnosti. Gre za to, kakšna naj bo ta ladja in kajpak še bolj za to, kaj naj bi sploh počel. Kako velika naj bi bila? Bo bolj za okras ali bomo z njo odpluli v Rdeče morje pomagat nadzorovati strateške morske poti?

Slednje je najbrž velika neumnost. Prav tako je težko verjeti, da slovensko topovnjačo potrebujemo zato, da bi slovenski mornarji obiskovali pristanišča prijateljskih držav ter tako širili bratstvo in enotnost. Zadnja stava zakaj takšno ladjo potrebujemo je torej, da bomo imeli kaj pri roki, če bi se spet zapletlo na meji v Piranskem zalivu. Kar je draga in nesmiselna stava. To dokazuje razvoj dogodkov in hrvaško približevanje Evropi, za katerega ni nobene prave alternative. Odločitev za rusko “klirinško” vojaško ladjo je glede uporabnosti praktično nemogoče razumeti.

Estetsko je nakup še bolj katastrofalen. Kot pravi Dragan Živadinov. Ta ladja enostavno ni lepa. Nasprotno - je izjemno grda. In prav noben užitek je ne bo gledati, kako pluje ob slovenski obali gor in dol ali kako počiva zasidrana, kjer koli ji bodo že določili pristan. Turistična znamenitost slovenska topovnjača vsekakor ne bo postala. Za nameček pa tudi ne bo nudila nikakršnega užitka slovenskim bolj militaristično nastrojenim domoljubom. Za kaj takšnega je enostavno premajhna. Tudi če si jo bodo predstavljali postavljeno ob bok hrvaškemu Krešimirju.

Za njen nakup je na voljo še en argument - klirinški dolg je pač potrebno nekako porabiti in z Rusijo se o tem, kako bi bilo to mogoče, ni najlažje dogovoriti. A na voljo je gotovo še precej drugačnih možnosti. Orožje je med vsemi najmanj simpatično. Dragan Živadinov ima tudi glede tega idejo, ki je več kot zanimiva. Prepričan je, da bi za ves ruski klirinški dolg, Slovenija lahko od Rusije dobila kar nekaj satelitov in kozmonavtov v zemeljski orbiti. Si predstavljate, kaj bi to pomenilo, če bi jih znali tudi izkoristiti. Ali če bi jih samo oddali v najem. Vsekakor primerjava stare topovnjače in orbitalnega satelita pove vse.

Morda je Draganova ideja povsem neuresničljiva, čeprav on, ki ima v pogovorih z rusko vesoljsko skupnostjo gotovo precej več izkušenj od slovenskih politikov, pravi, da takšen dogovor ne bi smel biti prevelik problem. A že samo to, da o o podobnih idejah v Sloveniji praktično nihče ne razmišlja, ampak povsem nekritično sprejemamo velike nakupe starega plavajočega železa, o deželi pove precej. Poslati človeka v vesolje ali samo poskusiti imeti svoj satelit v orbiti, bi bilo nedvomno tehnološko in razvojno precej večji izziv od manevriranja topovnjače od Kopra do Pirana.

Temu ne morejo ugovarjati niti vojaški zanesenjaki. Niti tisti, ki trdijo, da je moč diplomacije je menda predvsem v orožju, ki stoji za njo. Kajti tudi oni zelo dobro vedo, da je visoka tehnologija skupaj z znanjem, ki jo upravlja, vredna precej več od navadnih vojakov, oklepnikov ali zastarelih topovnjač.

Jani Sever