Prihajajo tajkuni …

Dolga leta smo poslušali kako peščica bogati. Na račun množic. Ali nekaj takšnega. Za zjokat. Kljub temu, da Slovenija pravih velikih bogatašev niti ni imela in jih pravzaprav niti nima še danes. Celo v primerjavi s sosednjo Hrvaško so naši velekapitalisti majhni. Kaj šele, če jih postavimo ob bok tistim, ki vrtijo svetovno gospodarstvo kjer koli na planetu. Dediščina socializma, ki se kaže v razumevanju egalitarnosti in nerazumevanju nujno nepravične prvotne akumulacije kapitala, ki je nastopila po spremembi družbenega sistema konec prejšnjega stoletja v vseh vzhodno evropskih državah.

Drugače pač ni šlo. Bogastvo se je na novo razporejalo in tisti, ki so bili na pravih mestih ob pravem času in so bili hkrati tudi sposobni, so lahko zelo obogateli. Mimogrede, to je še vedno mogoče in bo tudi v prihodnje. Pred dobrim desetletjem so bile razmere samo bolj ugodne za velike skoke. Vsaj tako se je zdelo. Prejšnja oblast je ob koncu svoje vladavine postala simbol omogočanja “nepravičnega bogatenja”. Upravičeno - konec koncev je dopuščala takšen razvoj družbe in pripravila mehanizme za njegovo delovanje. Vključno z nepravičnimi odkupi stanovanj in pripravo terena za certifikatsko privatizacijo državnega oziroma tako imenovanega “družbenega” kapitala.

Danes je z distance vse skupaj sicer videti nekoliko drugače. Kot ena od stopnic k oblikovanju običajne kapitalistične družbe. Bolj ali manj socialne - to niti ni odvisno od tajkunov, saj o stopnji socialne države tisti najbolj premožni pravzaprav ne odločajo, oziroma ne bi smeli odločati. Za to sta zadolžena parlament in predvsem vlada s svojimi ukrepi ter seveda politične stranke. Nenazadnje pa tudi volivke in volivci, ki na volitvah izbirajo med ponujenimi politikami. Čeprav je res, da smo s strani politikov vedno prevarani, da obljube nikoli niso dobesedno izpolnjene in da je najbolj vztrajna značilnost volilnega telesa prav naivnost.

A vseeno je pomembno kakšne politike je ljudstvo izbiralo v preteklosti? Res je - tako rekoč vse stranke so pred volitvami vedno obljubljale bolj socialno ravnanje. In vendar - že v imenu dolgoletne voditeljice slovenskih vlad je bilo jasno zapisano, da naj bi šlo za liberalce. In tudi tisti, ki še danes radi govorijo o tem, da LDS nikoli ni bila liberalna vlada, v isti sapi trdijo, da je omogočala prvotno akumulacijo današnjim tajkunom. Za SDS velja podobno - njeni liberalni kritiki pravijo, da gre pravzaprav za socialistično stranko, ki nadaljuje politiko LDS, hkrati pa priznavajo, da bo prav ona omogočila dokončanje tajkunizacije.

Se ljudstvo torej s takšnim razvojem strinja? Vsekakor v desetletju po osamosvojitvi ni volilo socialdemokratov. Ne levih in ne desnih. SDS je na oblast prišla šele, ko se je “liberalizirala”, ko je začela obljubljati reforme. Tako LDS kot SDS sta se na oblasti sicer prilagajali sindikalnim pritiskom. A privatizacija je napredovala in prav menedžerski odkupi, ki ob certifikatih predstavljajo najbolj nesimpatičen del privatizacijske zgodbe, so pravi pospešek dobili šele pod sedanjo vlado. LDS se je tega načina privatizacije preveč bala. Takratna opozicija bi ga namreč takoj izrabila kot učinkovito demagoško orodje v političnem boju.

No, danes so časi drugačni. Slovenija je članica EU in njeno prebivalstvo je dodobra navajeno na kapitalizem. Konec koncev je zraslo že kar nekaj generacij, ki socializma sploh niso doživele. Poleg tega se zdi opozicija do takšnega razvoja bolj benevolentna. Tudi zato ker je konec koncev zgodbo začela sama. Novica je torej, da naj bi se privatizacija v Sloveniji z zaključkom mandata Janševe vlade zares bližala svojemu koncu. In kaj potem? Načini privatizacije in nadzor nad njenim izvajanjem bi bili gotovo lahko bolj precej pregledni. Ampak z začetki je vedno tako. Pa naj gre za divji zahod pred kakšnimi dvesto leti ali divji vzhod pred dobrim desetletjem.

Družine in posamezniki, ki so ali še bodo, v prelomnih časih, izjemno obogateli, so politiki vsekakor lahko hvaležni in to prav dobro vedo. Seveda bo vedno ostal prostor še za kakšnega novega tajkuna. In potem bodo s časom tajkuni, čeprav bodo najbrž to doživeli šele njihovi potomci, postali premožni in nekateri celo ugledni. To zadnje vsekakor ne bo lahko.

Jani Sever