Ukradene misli

Danes me nič ne premakne. Menda se počutim kot Mojca pred usodno odločitvijo ali kot tista gospa, ki je bila najprej nuna, potem pa je začela pisati nasvete bralkam in bralcem neke ženske revije in je na koncu svoje odgovore poiskala v neki italijanski različici medija preko katerega je širila svoje misli. Ko misli ni bilo, jih je bilo treba nekomu ukrasti. V poletni vročini, ko se bolj malo godi, se zdi to tako zelo privlačno.

Ampak ker se to ne počne in je skrajno zavrženo in ker te slej ko prej dobijo, tega raje ne bom naredil. Drugače bi lahko morda prepisal kakšen odlomek iz kakšnega romana. Kakšno klasiko, tako da ne bi mogel zgrešiti. Kaj takšnega, kar po možnosti že dolgo ni bilo prevajano v slovenščino. Ali morda sploh ni bilo nikoli prevajano v slovenščino. Čeprav bi si s tem nakopal precej več dela.

Fino bi bilo, če bi lahko šokiral. In da bi bila zadeva vsaj malce žgečkljiva. Ampak s stilom. Bi ga lahko pridobil tako, da ukradem nekaj, kar ni moje? Ali lahko ukradem stil, ki ni moj? Ali moram stil ukrasti večkrat, da nihče ne bo več opazil, da kradem? Ali ni kraja pravzaprav nekaj povsem sprejemljivega? Konec koncev je kradel tudi Robin Hood.

Važno je kaj daš ljudem. In če nihče ne bo opazil, da kradem, potem sem jim gotovo dal nekaj, česar niso poznali. Torej sem kul. Sem prinašalec dobrega. Delilec modrosti. Ker gre za modrosti, ki so preverjene, ki so jih nekje drugod na svetu že hvalili, ker torej vem, da niso kar tako, ker jim zaupam, ker imajo tako rekoč garancijo, ker so modrosti s certifikatom - toliko bolje.

Torej je je vse v redu. V najlepšem redu. Moja vest je čista. Čista kot je sploh lahko. Pravzaprav imam samo še eno malo težavo. Izbrati moram pravo stvar. Mislite da je to lahko? Nekaj moram celo vedeti. Nekaj poznati. In tudi, če se lotim samo listanja knjig v moji knjižnici, mi bo to vzelo precej časa. Ampak vse je bolje kot to, da bi si moral nekaj izmisliti.

To je najtežje. To je prava muka. To je groza. Teror praznih misli. Paranoja pred neuporabnim prostorom v možganskih procesorjih. Vse je lažje kot to. Torej se bom usedel in razmislil. O čem naj govori zgodba, ki jo bom ukradel? Najbolje bi bilo, če bi izbral kar kakšno naključno. Tisto, ki mi bo prva prišla pod roke. Saj ne more biti napačna. Konec koncev - povsem zgrešenih zgodb ni, oziroma niso objavljene. In če že so, potem jih jaz ne poznam ali pa jih enostavno ignoriram.

Tako - to je prava pot. Tako zelo prava, da jo bom lahko ponavljal. Dokler bo šlo. Morda bom med tem postal slaven in bogat. Vsaj zmerno premožen. In spoštovan. Edini strah, ki ga imam, je da me bo vendarle nekdo odkril. Ampak kot za vse stvari tudi za to na svetu obstaja zdravilo. Opravičilo je vredno zlata. Kupe zlata. Tisti, ki ga ne sprejmejo so zadrti puritanci. Naj vrže kamen, kdor je nedolžen. Povsem nedolžen, tako kot kakšen komaj rojeni otrok, ki še ni ranil bradavice svoje matere.

Vse je torej ok - sem skoraj pri koncu. Samo še par stavkov, pa bo. Zato je bolje, da čim prej začnem. Da bom vsaj kaj povedal. Nekaj kar bo lahko uporabno. Kakšno zgodbo. Kakšno dobro zgodbo. Kakšno prekleto dobro zgodbo. Kakšno hudičevo…

Bikoborbe na jugu Francije so drugačne. V Španiji je vse precej bolj krvavo. Žival mora umreti. Sedeli smo v loži. Z županom. Marija je bila tako lepa in vroča. V neki beli tančici, ki ni skrivala skoraj ničesar. Vsake toliko se je zasmejala in vrgla čez ramo svoje vranje črne lase. Meglilo se mi je pred očmi od vročine. Ves čas se je spogledovala s postavnim toreadorjem. Bilo je, kot da si zreta v oči celo takrat, ko je bik zadnjič zasopel v pesek v areni.

Kmalu zatem so na krožniku v ložo prinesli bikova jajca.

Šit, res mi ne gre. Sploh pa je težko krasti takole po spominu. Drugič bom moral ukrasti nekaj večjega. In vse skupaj prepisati.

Jani Sever