Komentar - Simon

V petek se je na izredni seji sestal najvišji kulturni forum, Nacionalni svet za kulturo. Razpravljali so o usodi slovenskega filma. Ugotovili so, da je trenutno stanje porazno, da se kriza napoveduje tudi v bodoče in pohvalili ministra. Prof. dr. Vasko Simoniti, prav tisti, ki mu je v zadnji kolumni znova izrazil svojo predanost in podporo najgenialnejši slovenski pisatelj, Drago Jančar, je namreč odredil »izredni nadzor nad poslovanjem filmskega sklada«. Nad poslovanjem? Katerim poslovanjem? Kolikor vem, filmski sklad ne posluje že eno celo leto. In nergavo ljudstvo se je razteplo na počitnice. Pozabilo je, da je za trenutno stanje v slovenski kinematografiji kriv prav prof. dr. Vasko Simoniti. Ki ga na izredni seji seveda ni bilo. In mu tudi ni bilo treba biti. Za sporočanje slabih novic ima svojega kurirčka. Prvega nadzornika slovenskega filma, Igorja Prodnika. Direktorja direktorata za medije. Prav tistega, ki je kot prvi in edini nadzornik v začetku devetdesetih slovenski film že pahnil v brezno. In bil spričo katastrofalnih referenc najprej nagrajen kot strokovnjak za knjižnice, nato pa postal edini izvedenec za neavtoohtone Rome. Se reče, da je bil šikaniran. In potem se je kolo sreče zavrtelo in pod novo vladavino je najprej postal vodja ministrovega kabineta in kaj hitro se je zavihtel na najvplivnejši uradniški položaj. Danes oprodnik Prodnik ne nadzoruje le slovenskih filmarjev. Skrbi tudi za pravo podobo državne televizije in radia, parafira vprašljive pogodbe za avdiovizualne projekte in deli milijardo tolarjev za uravnoteženo medijsko krajino. Namesto, da bi prof. dr. Vasko Simoniti uvedel redni interni nadzor nad ravnanjem Igorja Prodnika, je torej podpisal sklep o izrednem nadzoru neobstoječega poslovanja. Intrigantno. Kako je to mogoče? Skrivnost uspešnega uradnikovega poslovanja je varno skrita v njegovem kovčku. Tam čepi Parasovica, s katero nadzoruje delo svojega šefa. Kulturniki se torej Prodnika še lep čas ne bomo znebili. Najprej mora oditi Vasko.

Simon Kardum