Čistka po pomoti

Mirko Štular je bil razrešen z mesta odgovornega urednika. Dokončno. Morda se spomnite. Štular je urednik II. programa Radia Slovenija Vala 202, ki je odstopil, ker se ni strinjal z odločitvijo direktorja Radia Slovenija, ki je zaradi “neprimernega” komentarja v aferi “pes Janša”, prekinil pogodbo z novinarko Natašo Štefe. Včeraj je zgodba dobila epilog.

Štular je s svojim odstopom povzročil, da Vasletov grobi poseg v uredniško politiko ni ostal neopažen. Odstop urednika pač ni kar tako. Ni nekaj neopaznega kot na primer prekinitev pogodbe z neko honorarno sodelavko. Pa čeprav ta že nekaj let morda dela več kot nekateri zaposleni. Štular je s svojim odstopom reševal mnogo stvari in nekatere mu je uspelo rešiti.

Predvsem je rešil svojo čast in čast novinarjev Radia Slovenija. Ker se ni strinjal z direktorjem, je odstopil. Za to je potreben pogum in velika mera nesebičnosti. S svojim odstopom je zaščitil novinarko. Bil je uspešen. Vinko Vasle si je premislil in jo vzel nazaj v honorarno razmerje. Nataša Štefe spet lahko dela na Radiu Slovenija. Kako, je drugo vprašanja. A vendar - lahko dela.

Štularjev upor je vsaj za nekaj časa pomenil zmago avtonomnosti in profesionalnosti. Ampak takšni uspehi običajno niso zastonj. Cena je bila tokrat visoka. Vsaj za urednika. Kljub temu, da je Vasle s tem, da je preklical svojo odločitev o odpustitvi novinarke, priznal zmoto in posredno dal prav njegovemu protestu, je na koncu sprejel urednikov odstop.

Kako primerno. Konec koncev se je precej težje znebiti neljubega urednika kot neprijetne honorarne sodelavke. Priložnost, ki se je ponudila ob protestnem odstopu Štularja je bila preveč sladka. Čeprav je res, da je Vinko Vasle s tem sebi in vodstvu nacionalne - javne RTV naredil še eno slabo uslugo. Bizarna zgodba o psu in predsedniku vlade na internetnem servisu je dobila zaključek, ki ga ne bo mogoče pozabiti.

Samo ugibamo lahko kaj čaka Mirka Štularja. Najverjetneje kakšna zakotna miza na kakšnem kazenskem oddelku. Nekaj podobnega kot je doletelo enega najboljših slovenskih zunanjepolitičnih komentatorjev in nekdanjega direktorja Radia Slovenija Miho Lamprehta. Novinarji, ki jih uredniki ne marajo, pač dobijo kakšno neopazno delo - oziroma plačo za to, da so lahko tiho.

Kot rada poudarja sedanja oblast - saj prej ni bilo nič drugače. Ali res? Res! No, malo drugače je bilo in upajmo, da tudi po naslednji menjavi oblasti ne bo vse popolnoma enako. Vinko Vasle, Rosvita Pesek, Vida Perovčič, Tomaž Ranc, Jože Možina… Novinarji, ki niso bili najbolj ljubi bivši oblasti so imeli kljub temu izjemen vpliv. Vsi so delali in afere, o katerih so poročali, so odločilno pripomogle k zamenjavi oblasti.

Zdaj so vsi zelo pomembni in vplivni uredniki oziroma direktorji. Vida je nekakšna izjema, ker se je kmalu sprla tudi s sedanjo oblastjo. Vinko Vasle tudi, ker je bil itak novinar Maga in urednik Jane. Čeprav je sam najbrž prepričan, da se mu je kar nekajkrat v karieri dogodila kakšna krivica. Tudi takrat, ko je odšel z Maga.

Tisto kar ne preseneča, vendar hkrati hudo žalosti, je - da ni videti, da bi se spominjali svojih težav na način, da podobnih ne bi želeli nikomur. Drugače bi kdo od njih že protestiral. Precej lažje je pač ponavljati začarani krog ter morda povečevati centrifugalno silo.

In drugi? Imajo toliko slabe vesti, da tudi oni raje molčijo? Ali lahko samo tako veliko izgubijo? Se bo ravnanju direktorja Radia Slovenija v primeru Štular sploh še kdo upal upreti?

Morda. Danes je čas dopustov. Septembra bo nov mesec. Januarja bo novo leto. In prihodnjo jesen bodo na vrsti volitve.

Jani Sever