Komentar - Katja

Kajneda, kako lepo je biti del te velike internetne kolobocije? Del te kulture. Prižgeš računalnik in si zaželiš interakcije. In- glejgazlomka kako priročno- tam nekje na drugi strani sedi množica »internetnikov«, ki prav tako kot VI zdajle buljijo v ekran. In ko bom s tem končala, se boste lahko mirne duše – če vam bo občutek pač tako narekoval – zadebatirali z internetnim ljudstvom, me družno okarakterizirali, postavili na levo ali desno, mirne duše povedali, kaj je in kaj ni bilo okej, zlili na internet ves svoj gnev ali spoštovanje… in hočeš-nočeš soustvarili tole stran. Morda si boste potihem zaželi sedeti na tem stolu in izgledati blazno seksi. S svežo, pri profesionalcih dodelano pričesko in televizijskim make-upom, z željo da bi ugajali kritičnemu gledalcu in poželi bučen aplavz. Morda tudi z mislijo, da hujši kot jaz – ali kdorkoli že- pač ne morete biti. Da bi tudi vi tole opravili z levo – eni pač z desno- roko. Potem boste prebirali komentarje prejšnjih komentarjev in potem morda še komentarje prejšnjih in tistih pred tem…in vas bo (morda) želja po sedenju na tem stolu in reflektorjih in razgaljanju minila. Ker je navsezadnje prijetno ostati anonimen, ker je tako lepo malce podebatirati brez imena in brez obraza. In ker moraš tudi za to, da se izpostaviš tisočim … imeti jajca.
Razmislite, spoštovani, kaj je tisto, kar budnemu očesu »internetnika« kot ste vi in mi, zares ugaja? Je to podoba, zvok, umetni nohti, cinizem, joški, oči, kolena, pleša, rit, umet(el)ni nasmeški … kaj vas zares prepriča? Je to morda tisto, čemur pravijo karizma? Za odgovor vam bomo tisti, na tej strani medmrežja, zelo hvaležni.
S spoštovanjem do vseh vpletenih … predvsem pa tistih, ki celo na medmrežju ostajajo kulturni.

Katja Lenart