Peterletovi zavezniki

Leva sredina - to je ime, ki se je v zadnjih dneh nekako prijelo za kompozicijo SD, LDS in Zares - išče kandidata za predsednika republike. To počnejo, odkar se je Pahor odločil, da sam ne bo kandidat. In takoj so se začeli zapletati. Tako je zaenkrat jasno samo to, da se ne razumejo. Oba potencialna kandidata, Danilo Türk in Mitja Gaspari, pa sta nehote postala njihova talca. Se sploh lahko rešita iz te pasti?

Borut Pahor se je navdušil za Danila Türka. Jasno, Türk naj bi bil dovolj sredinski, konec koncev so se nekaj časa celo “pomladniki” ogrevali zanj in tudi sam vedno najbolj poudarja, da ni pomembno, kdo ga bi kandidiral. Na drugi strani se je LDS odločil za Mitjo Gasparija, ki je vrh svoje popularnosti pravzaprav dosegel kot neuspešni kandidat za guvernerja Banke Slovenije. Dokler je še bil guverner ali celo, ko je bil finančni minister, je vedno ostajal v ozadju.

Zares bolj ali manj molči. Pogovarjali se bodo z obema. In tudi podprli bi, kot kaže, lahko oba. No, na koncu se bodo verjetno morali odločiti. Koga bodo izbrali je morda pomembno, vendar najbrž ne odločilno. Tako ali tako nihče noče kandidirati svojega kandidata. Namesto tega govorijo o kandidiranju s podporo glasov ljudstva. O kandidaturi, za katero bodo zbirali podpise.

Vse skupaj izzveni skrajno cinično. Posebej v primeru SD in LDS. Velike politične stranke, ki hočejo prevzeti vlogo civilne družbe. Stranke, ki se hočejo skriti za voljo ljudstva, ki si ne upajo reči, koga predlagajo in potem organizirati kampanjo za svojega kandidata. Žalostno. Nekateri govorijo celo o tem, kako bi se dogovorili, katerega kandidata ljudstva bodo podprli v drugem krogu.

Ali gre res samo za to, da si leva sredina ne more izmisliti nič drugega kot da želi kopirati Lojzeta Peterleta? Čeprav je v resnici Peterletova zgodba povsem drugačna. Peterle je kandidaturo začel sam. Šele kasneje so se mu priključevale stranke. Največja SDS je za to potrebovala kar nekaj časa in še potem ni bilo videti, da ji je ravno lahko. Bolj se zdi, da sama pač ni našla boljšega kandidata in da je Janez Janša ocenil, da je spet čas za strnitev pomladanskih vrst.

A kljub temu Peterle ni kandidat vladnih strank - Desus ga vsekakor ni podprl in tudi ni videti, da bi ga lahko. Prav tako ni videti kot kandidat “pomladi”. Vsaj ne povsem. Podoba s pogreba Alojzija Šuštarja je bila pomenljiva. Ob Peterletu je sedel bivši predsednik Milan Kučan in se z njim spoštljivo rokoval. Premier Janez Janša ga je ignoriral. Spomini so gotovo še živi. Peterle je po Depali vasi ostal v vladi in Janez Janša mu tega najbrž nikoli ne bo oprostil.

Kljub temu Peterle seveda ostaja kandidat desne sredine. Ljudski kandidat. Še celo njegova hči se je na Ljubljanici zadnjič duhovito pošalila, ko je na vprašanje zakaj po reki krmari na desno, odgovorila - “vzgoja pač”. Peterle ga pihne in njegovi očitno tudi. In čeprav so njegove orglice za mnoge prej pomanjkljivost kot prednost v predsedniški kampanji, je z njim gotovo težko tekmovati. Konec koncev je v zadnje pol leta že obredel skoraj vso Slovenijo. Le kako lahko kateri koli levosredinski kandidat parira tako ekstenzivni Peterletovi kampanji?

Tekma kljub temu seveda nikakor ni odločena, saj ima tudi Peterle svoje pomanjkljivosti. Predvsem to, da najbrž težko seže čez polovico volilnega spektra. Lojze je pač razumljen kot cerkveni, konzervativni politik. Kar tudi je. A po drugi strani je res tudi to, da način, na katerega so se iskanja protikandidata lotili v opoziciji ne obeta. Cincanja in prerekanja niso dobra popotnica tistim, ki želijo zmagati.

Ob nadaljevanju levosredinske strategije je zato povsem mogoče, da bo ta povzročila predvsem abstinenco levosredinskih volivk in volivcev. Zdi se, da je tako največji zaveznik opozicije na predsedniških volitvah pravzaprav vlada, ki je vedno manj priljubljena in lahko “svojemu” kandidatu predvsem škoduje. Tega se gotovo zavedata tako Peterle kot Janša - njuna največja prednost pa je, da jima distance med njima ni treba niti igrati.

Jani Sever