Prišel, dal kredit, odšel

Sto dni Draška Veselinoviča na vrhu NLB bo šlo v anale. Nastavila ga je politika. Odstavil ga je nadzorni svet. S pomočjo politike seveda in s pomočjo samega Veselinoviča, ki se je svoji razrešitvi na koncu čudil, kljub temu, da je sam ponudil odstop.

Začudenje Draška Veselinoviča ob odstavitvi, je pravzaprav najbolj neverjetno v celotni zgodbi. Mož je vendar ponudil svoj odstop z argumentom, da bi lahko, če bi ostal na čelu banke, to škodovalo banki. Saj veste, slovenske politične razmere, poseganje v gospodarstvo in tajkunski boji. Skratka Veselinovič se je s ponujenim odstopom žrtvoval. Kot sem zapisal 21. aprila. Direktor, zaradi katerega se je tresla vlada, je čez noč postal junak. Žrtveno jagnje, ki samo prihaja pred oltar in nanj polaga svojo glavo, da bo rešilo Slovenijo.

Veselinovič je takrat pač razrešil prvo resnejšo vladno krizo, ki jo je pred tem tudi povzročil s tem, da je odobril reprogramiranje dolga Infond Holdingu. Kako resen je bil njegov namen, pove njegova včerajšnja reakcija ob razrešitvi. Njegov ponujeni odstop je bil samo finta, ki pa se mu ni obnesla. Kljub tesnemu rezultatu, je pomenljivo, da so za njegov odstop glasovali vsi člani nadzornega sveta, ki zastopajo belgijsko KBC. Po tem bi lahko sklepali, da je tuji lastnik njegovo gesto vzel precej bolj resno kot slovenska politika.

Politika je imela z Veselinovičem ves čas njegovega upravljanja NLB resne težave. Začelo se je že z imenovanjem, ki je bilo netransparentno, očitno politično in ki so mu nasprotovali skorajda vsi. Z izjemo LDS. Najglasnejši so bili v Zares. Tako kot potem, ko je NLB reprogramirala dolg Infond Holdingu. Prišlo je do ostrega spopada znotraj vladne koalicije. Na eni strani sta stali SD in LDS, na drugi Zares in Desus. Predsednik vlade je bolj ali manj molčal. Finančni minister je izginil in ni odgovarjal na vprašanja novinarjev.

Dilema ni bila enostavna. V LDS so zagovarjali stališče, naj banka posluje svobodno, kakor odloči njeno vodstvo, ki naj najbolje ve kaj je za banko dobro. V Zares so bili prepričani, da mora imeti država, kot lastnica banke, vpliv na njene strateške odločitve, posebej kadar jih pravzaprav financira iz proračuna. Zadrega je bila huda. Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je celo omenjal svoj odstop in govorilo se je o odhodu Zares iz vlade. Situacijo je razrešil Veselinovič s svojo ponudbo odstopa.

Že takrat je so bili izraženi dvomi, da bi do odstopa res lahko prišlo. Mesec dni kasneje so skoraj vsi strašno presenečeni, da Veselinovič zares odhaja. Kar je vsaj težko razumljivo. So torej tajkunski krediti neproblematični? Je bila finta vnaprej razumljena kot blef, da se reši vladna kriza in da se hkrati ne zgodi nič? Bi bili torej komentatorji in politiki, ki izražajo začudenje, zadovoljni, če bi Veselinovič ostal na čelu NLB? Ali presenečenje ob Veselinovičevi razrešitvi lahko razumemo kot načelno podporo reprogramiranju tajkunskih kreditov?

Vse skupaj je videti kot prvovrstna komedija. Z odstopljenim direktorjem v glavni vlogi. “Nadzorni svet je moj ponujeni odstop danes sprejel. Ob tem bi rad še enkrat poudaril, da se za ta korak nisem odločil, ker bi naredil kar koli narobe. Poudarjam, da sem vse svoje odločitve od prvega dne nastopa mandata dalje sprejemal kot strokovnjak, skladno z veljavnimi predpisi in v dobro banke. Zato me odločitev nadzornega sveta banke po svoje preseneča,” tako je včeraj govoril Draško Veselinovič.

Torej je res, odstop je bil mišljen le kot slepilni manever, ki, na žalost večine akterjev, ni uspel. Ob tem se velja vprašati, zakaj se zdi Veselinovič tako zelo nepogrešljiv. Ne le sebi, tudi mnogim drugim. Zato bi se verjetno morali vrniti na začetek zgodbe in se vprašati, zakaj se je vladi sploh tako zelo mudilo imenovati ga na vrh NLB. Je bil razlog prav reprogramiranje kreditov, ki nikakor ni končano? In je prav zaradi tega interes, da bi ostal na čelu največje slovenske banke, še vedno tako zelo močan?

Kakorkoli, odhod Draška Veselinoviča iz NLB, je za vlado predvsem neprijetna novica. Dovolj zoprno je že to, da mora njen človek oditi po samo stotih dneh. Še boj nevšečno je, da Veselinovičeva usoda povzroča konflikte v vladni koaliciji. Najbolj negativne posledice za vladno podobo pa bi moral imeti njen odnos do tajkunskih posojil, ki se razkriva ob žalosti zaradi načina razrešitve primera Veselinovič. Če s protitajkunskimi ukrepi mislijo resno, bi se morali njegovega odhoda namreč razveseliti.

Jani Sever