Komentar - Miha

Bestialno rusko podzemlje ne pozna meja. Nas lahko sploh še kaj preseneti? Kje sta Putin in Medvedjev kot najvišja predstavnika izvršne veje oblasti, zlasti predsednik Medvedjev pa kot ustavni garant svobode? Kje so pravosodni organi, kje spoštovanje človekovega osebnega dostojanstva, kje minimum zagotavljanja osebnih človekovih svoboščin? V začetku ruske tranzicije, ko so državno premoženje v obliki vavčerjev nominalno razdelili med državljane, je veljal rek, da je rusko življenje vredno steklenico vodke. Ko pod streli neznancev še padajo ljudje, ki se zavzemajo, da bi s čečensko vojno povezane krivice in zločini ugledali luč sveta, življenje teh apologetov ne velja niti steklenice vodke. Kaj in kdo za vraga se skriva v ozadju sodnih procesov, ki se zlasti v primeru Ane Politkovske kažejo kot absurdni in montirani? Seznam padlih, ki so sodelovali v razkrivanju ruskega političnega podzemlja, očitno povezanega z delovanjem tajnih služb in s plačanimi morilci, se je po smrti Ane Politkovske še podaljšal. V političnem smislu je za ta »seznam« odgovorna aktualna oblast v Kremlju in v Beli hiši ob reki Moskvi. Mednarodna skupnost je moralno odgovorna, a molči. In ta molk je nevaren. Mogoče bo kakšen krik vpijočega v puščavi slišati na tokratnem zasedanju Parlamentarne skupščine sveta Evrope? Tako kot vsako leto doslej, a brez pravega učinka. Več kot 20 tisoč ruskih državljanov čaka na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strassbourgu, ruska državna duma pa še ni ratificirala 14-tega protokola evropske konvencije o človekovih pravicah, katere cilj je učinkovitejše delovanje Evropskega sodišča za človekove pravice.
V Rusiji ima domovinsko pravico praksa okrutnega zastraševanja, ki jo Evropa, z redkimi izjemami, spremlja z občutkom nemoči. Ali kdo razmišlja o bojkotu zimske olimpiade v ruskem letovišču Soči ali o politični zahtevi za konkretno preiskavo in iskanje krivcev? Beležnico s telefonskimi številkami Putina in Medvedjeva imajo tako v Bruslju kot v prestolnicah Zahodne Evrope, ki je ob redukcijah ruskega plina bila spet čudno presenečena. Rusija bi s simbolnim dejanjem lahko, po analogiji na 15. januar, na državni ameriški praznik v spomin na Martina Lutra Kinga, razglasila ruski državni praznik v spomin na jeseni leta 2006 umorjeno Ano Politikovsko. Serijo umorov je potrebno ustaviti in če Rusija želi biti del mednarodne skupnosti, mora oblast med drugim zagotoviti normalne pogoje, da bo pravosodje lahko učinkovito delovalo, da se ne bo več »selektivno« odločalo na podlagi političnih ukazov z vrha in se ravnalo po navodilih podzemlja, ki državno oblast podpira.

Miha Lampreht