Komentar - Matej

Dva tedna sta pretekla od izraelskega napada na Gazo, Združeni narodi so se prvič zganili in sprejeli resolucijo, ki poziva k takojšnji prekinitvi ognja. Presenetljivo ZDA niso vložile veta, a kot edina zadržana članica Vanostnega sveta, kot da bi Izraelu na tiho ponujala možnost pričetka tretje faze čiščenja Gaze. Medtem rakete izstreljujejo že iz Libanona, Izraelu pa tudi ni uspelo izpeljati farse z vdvema triurnima premirjema, ko naj bi prispela humanitarna pomoč milijon in pol dušam s fizičnimi potrebami. Izraelska vojska je napadla vozilo Rdečega križa, enako dan poprej, eden je bil ubit. A Francozi in Egipčani so že skovali načrt za prekinitev ognja, ki pa še čaka na žegenj ZDA. Uradni Tel Aviv zavrača povratek k statusu quo, še najraje bi videl eliminacijo Hamasa. Slednji, pa naj bi bil proti koncu tedna obveščen le o tehničnih vidikih procesa.

Živimo v času ko se za razsojo dilem in konfliktov najraje zatečemo k številom. Če ni dovolj seštevek preminulih, razmerja žrtev na eni in drugi strani, ali pa števila mrtvih otrok itn. si oglejmo kronologijo zadnje eskalacije nasilja in statistiko druge intifiade.

Tokratnemu izbruhu nasilja botruje izraelski uboj Palestinca 4. novembra, ki se je zgodil po več mesecih mirnega stanja, brez izstreljene rakete z Gaze. Hamasova reakcija je jasna, 4.november pa je eskaliral v trenutno morijo.

Statistika ubitih na eni in drugi strani, ki jo beleži izraelska človekoljubna organizacija B*Tsalem priča da tokratni dogodek ni osamljen. V zadnjih osmih letih se je v 79 odstotkih primerov začasen premor v konfliktu končal z Izraelskim napadom, le osem jih je zakrivila Palestinska stran, v trinajst odstotkih primerov pa sta strani napadli, ubili usklajeno.

Se je sploh kaj spremenilo? Pred slabimi stotimi leti so sionistične skupine organizirane v paravojaške skupine imle enostavno strategijo. Kot je zapisal George Bisharat, univerzitetni profesor prava “Palestinske vasi so bile najpogosteje napadene iz dveh ali treh smeri, cesta proti najbližji arabski državi pa je ostala odprta”. Prebivalci Gaze tokrat nimajo več nobenih odprtih cest.

Za trenutno stanje je še najbolj odgovoren izraelski predsednik vlade Ehud Olmer. Ta se v zgodovinske anale ne želi zapisati kot politik, ki prejema podkupnine in predsednik, ki mu ni uspelo obračunati s Hezbollahom. Na hitro, na plečih svojih vojakov in žrtev v Gazi si želi zgraditi svoj piedestal, prav tako zunanja ministrica Tzipi Livnijeva, ki Olmerta želi naslediti in ob tokratnem konfliktu najpogosteje brusi jezik.

Veliko pa jih pogleduje proti molčečemu Baraku Obami. Ta se je izgovoril, češ Bush je še vedno predsednik, da si ravno Obami poprej ni bilo težko komentirati raznih dogodkov. Najverjetneje tokrat molči, da si zagotovi po ameriško sladkobno inavguracijo koncem meseca, tej pa bo sledila malo bolj iskrena podoba novo-izvoljenega. Pa da vidimo če bodo ZDA prekinile z rekordnim vlaganjem veta v zvezi z Izraelom v varnostnem svetu ZN.

Matej Janković