xkcd

Stripu zgoraj je ime Neuporabno, v originalu Useless. Zapovrstjo je 55. del in je, kot bomo videli na koncu, eden od razočaranj v xkcd-ju, spletnem stripovju, ki se je v dobrih dveh letih svojega življenja priljubil prenekaterim. Samo v RSS-bralniku Bloglines, ki ga uporabljam, vidim številko 4416 naročnikov. Alexa ga šteje kot 1911. najbolj obiskano stran, pri čemer je vprašanje, kako servis upošteva RSS-odjemalce. Danes strip polno zaposluje zaljubljenega avtorja, 24-letnega Randalla Munroja iz Pensilvanije, ZDA. Je torej angleški, kot oboževalec sem ga tu poslovenil.

Najprej, videti je neverjetno enostavno in morda spomni koga na otroške risbice. Ampak mora obstajati razlog, da ga ljudje radi spremljamo, čeprav ima preprosto risbo — z liki, posejanimi na palčke. Preprostost je že en razlog. Čeprav, kdo drug bo zavihal z nosom, češ slaba risba, pa še tako dobre ideje, to je kvečjemu polovičarstvo. (In: le primerjajte s kakim Calvinom in Hobbsom, recimo tem!)

Glavni razlog za priljubljenost xkcd-ja so ideje. Avtor je svojo punčico očesa podnaslovil kot “spletni strip romantike, pikrosti, matematike in jezika.” Stripov ne veže nobena rdeča nit. Veliko šal je matematičnih in računalniških in kakim vicem z univerzitetnega nivoja se kdo ne more smejati. Zato naziv “najboljši spletni strip na svetu” izziva toliko kot ideja Roberta Heinleina, “da je vse pomembno zapisano z matematiko.” Žanra sta piflarski humor (angl. geek humor) in moška romantika. Tudi ta, neredko žgečkljiva, je kdaj zmešana z matematiko (Hamiltonian, Fixed Width, Loud Sex).

Avtor se je med študiranjem fizike in kratek čas potem ukvarjal z roboti pri NASI. Prej se je v šoli med poukom zmeraj norčeval iz matematike in risal vice v zvezek. Kar je stopnjeval, dokler ni imel na koncu osnovne šole poseben zvezek za šale in zvezek za pouk. Pred časom se je vrnil k njim in med listanjem ga je prešinilo, da bi jih spravil v strip. Dal jih je na splet in tako je nastal xkcd. Novi stripi se precej razlikujejo od prvih; so bolj resni, poglobljeni in z udarnejšimi šalami. Danes ga polno zaposlujejo, objavlja jih trikrat na teden: redno ob ponedeljkih, sredah in petkih. Riše jih na zalogo in dodaja v vrsto; objavljajo se avtomatično, Munroe pa je vedno kak teden pred rokom. S samim stripom ne zasluži nič, dobi pa veliko naročil za mikice, ki jih krasijo risbe iz stripov s piflarskimi napisi, kot je rekreativni znanstvenik s slikice levo zgoraj, nad katerim piše na mikici KORAK NAZAJ, pod njim pa DELAL BOM ZNANOST. Lušten zgled, da je CC-licenca (angl. Creative Commons), s katero je označen strip, dobra smer za posel danes. “Eni mislijo, da obstajajo pravi poslovneži, ki bi radi zaslužili, in da obstajajo otroci, ki bi radi imeli stvari zastonj,” pravi Monroe. “Licenca-CC združuje oboje. Ni samo ideal svobodne kulture. Posel z njo je smiseln.”

Kaj naslov — xkcd — pravzaprav pomeni? Ne pomeni ničesar, ni kratica, ampak je pač ena od 26⁴ ali 456,976-ih točk v prostoru štiričrkovnih nizov: aaaa, aaab, aaac … vest … xkcd … zzzz. Kar ne pomeni, da so tudi stripi kar nekaj. Avtor ideje pazljivo nabira v vrtu vsakdanjega življenja. “Mislim, da je zelo pomembno imeti vir novih idej. Rad preskušam nove programe, premišljam o njihovih pomanjkljivostih in se ukvarjam z matematiko. Drugače bi delal samo strip o tem, kako sedim doma za računalnikom. Veliko spletnih stripov je takšnih, zelo malo je zelo zanimivih,” pravi Monroe in dodaja: “da je družaben in da rad hodi ven, da se pogovarja in gleda zanimive stvari.” Ob stripu Samo, da te opozorim (Just Alerting You) s slike tik zgoraj se kdo spomni ZF-romana Dune Franka Herberta in črvov-velikanov, ki so kraljevali peščenemu planetu in ki se jih je dalo ukrotiti in jezditi. Avtor v strip neredko zameša kako referenco na filmsko (Morning), računalniško (Ballmer Peak) ali spletno kulturo (YouTube) in pa seveda fiziko (Resonance).

Marca lani je objavil 240. strip z naslovom Dekle iz sanj (Dream Girl), v katerem sreča junak v sanjah dekle, ki mu pove še zaporedje številk, preden je sanj konec, in ki jih potem buden izpiše ter ugotovi, da gre za zemljepisne koordinate in datum, nič prav daleč od tam in takrat. Nakar se vrne z “zmenka”, kamor pa ni nihče prišel, in sklene: “izkaže se, da želeti nekaj ni dovolj, da bi se tisto uresničilo.” No, ko je prišel dan iz sanj na resnični koledar, je na sanjski zemeljski položaj prišlo na stotine oboževalcev (iz Amerike, a tudi iz Evrope) in sam avtor, ki je rekel, da bi bilo treba popraviti konec stripa. Je bilo med oboževalci dekle iz sanj? … Največji potisk priljubljenosti je Munroe prejel z objavo Nalinijskih skupnosti (Online Communities), v katerem je zarisal zemljevid spleta s serwwwisi kot deželami in relativno velikostjo, enako njihovi resnični priljubljenosti, kjer največja dežela MySpace, denimo, ograjuje YouTube zaliv. Spomni koga to na Tolkienove zemljevide Srednjega sveta? … In uvodni strip? smo rekli, da bomo povedali, zakaj razočara. Rešili ga bomo, to bomo naredili:

Opombe od leve proti desni in od zgoraj navdzol:

1. Trivialno. Pač koren, del spodaj.
2. Trivialno. Človek ima sinuse — okoli nosu. Kosinusov pa nima, torej okoli srca sploh ne. (Pogovarjamo se o človeškem srcu seve.)
3. Trivialno. Prostorski odvod območja je njegov rob. Če na primer odvajamo prostornino krogle po radiju, dobimo ploščino, če odvajamo krog, dobimo obseg.
4. Trivialno. Morda je le nerodno zapisati srce v pravi obliki; treba ga je zapisati kot matriko 2 krat n. Kar pa je po svoje luštno: 2 za dve prekati in n za poljubno število elementov, da se mirno popiše kompleksnost organa. Morda ne povsem trivialno, ampak ni večjih težav.
5. Najtežja naloga, vsekakor. Ampak ko človek enkrat osvoji Fourierovo transformacijo, ni večjih težav. Vemo, z njo gremo iz tega sveta v njemu inverznega, recimo iz sveta metrov v svet valovnih števil ali pa iz sveta časa v svet frekvenc.