Parsifal ali svobodna distribucija drog

Kaj če tvegamo in beremo Parsifala kot predhodnika Brechtovega učnega komada, kaj če njegovo sporočilo žrtvovanja kaže na Brechtov Ukrep, ki ga je uglasbil Hans Eisler, za Bertom in Webernom tretji veliki Schoenbergov učenec? Ali ni sporočilo tako Parsifala kot Ukrepa učenje; junak se mora naučiti, kako pomagati ljudem v njihovem trpljenju. Izida pa sta nasprotna: pri Wagnerju sočutje, pri Brechtu/Eislerju pa ravno moč ne prepustiti se sočutju. Vendar je to nasprotje relativno: skupni motiv je hladno/odmaknjeno sočutje. Brehtova lekcija je umetnost hladnega sočutja, sočutja s trpljenjem, ki se nauči kljubovati neposrednemu vzgibu, da bi pomagali drugim; Wagnerjeva lekcija je hladno sočutje, odmaknjeni sveti odnos (spomnite se hladnega dekleta, v katerega se spremeni Parsifal v Syberbergovi verziji). Wagnerjeva lekcija (in Wotanov vpogled) o tem, da je največje dejanje svobode sprejetje in udejanjenje tistega, kar se je tako ali tako nujno moralo dogoditi, nenavadno odmeva v temeljni lekciji Brechtovih učnih komadov: česar se mora naučiti mladi deček, ki ga bodo umorili prijatelji, je umetnost Einverständnis, pristati mora na svoj umor, ki se bo tako ali tako zgodil v vsakem primeru.

Zakaj torej ne bi brali Parsifala iz današnje perspektive: kraljestvo Klingsorja v drugem dejanju je domena digitalne fantazmagorije, virtualne zabave – Harry Kupfer je imel prav, ko je Klingsorjev čarobni vrt uprizoril kot video klub, s Cvetnimi dekleti, reduciranimi na fragmente ženskih teles (obrazov, rok …), ki se prikazujejo na raztresenih TV ekranih. Ali ni Klingor nekakšen gospodar Matrice, ki manipulira virtualno realnost, kombinacija Murdocha in Billa Gatesa? In ko preidemo iz II. v III. dejanje, ali pravzaprav ne gremo od ponarejene virtualne realnosti v “puščavo realnega”, v “opustošeno deželo” po ekološki katastrofi, iztirjeno iz “normalnega” delovanja narave? Ali ni Parsifal model za Keanu Reevesa v Matrici, Lawrence Fishburne pa v vlogi Gurnemanza?

Kaj če torej Parsifal kaže tudi v drugo smer, v smer nastanka novega kolektiva. Če Tristan uprizarja odpuščanje kot ekstatični samomorilski pobeg IZ družbenega reda, Maistersinger pa rezignirano integracijo V obstoječi družbeni red, potem Parsifal sklene to trojico z izumom nove forme Socialnega. S Parsifalovim “Enthüllt den Graal!” prehajamo iz skupnosti Grala kot zaprtega reda, v katerem je v predpisanem času rituala Gral razodet krogu posvečenih, v novi red, v katerem mora Gral ostati razkrit ves čas: “Nicht soll der mehr verschlossen sein!” Kar zadeva revolucionarne posledice te sprembe, se spomnite usode figure Gospodarja v triadi Tristan - Meistersinger - Parsifal (King Marke, Hans Sachs, Amfortas): v prvih dveh delih Gospodar preživi kot užaloščena melanholična figura; v tretjem je odstavljen in umre.

V skladu s temi vrsticami bi si bilo vabljivo predstavljati alternativnega Parsifala. Nič new-agerskega v slogu Da Vincijeve šifre (v drugem dejanju Kundry zapelje Parsifala, na Montsalvat se vrneta kot par, zapustita star seksistični red in z rojstvom Lohengrina ustanovita novo dinastijo.) Moje zasebne sanje so, da bi se Parsifal dogajal v modernem megalopolisu, s Klingsorjem kot impotentnim zvodnikom, ki vodi javno hišo; Kundry izrablja za zapeljevanje članov “Gralovega” kroga, rivalske narko bande. “Gral” vodi ranjeni Amfortas, čigar oče Titurel je v konstantnem deliriju od prekomernega uživanja drog; Amfortas je izpostavljen neznosnemu pritisku članov bande, naj “izvede ritual”, namreč preskrbi dnevni odmerek droge. Kundry ga je ranila (okužila z AIDS-om), ko je ugriznila njegov penis med felaciom. Parsifal je mlad in neizkušen sin brezdomne matere samohranilke, ki ne razume smisla drog; med felaciom “občuti bolečino” in zavrača zapeljevanje Kundry.

Ko Parsifal prevzame “Gralovo” bando, v svoji skupnosti uzakoni novo pravilo: svobodno distribucijo drog …

Slavoj Žižek

Richard Wagner, Parsifal; Dunajski filharmoniki, Georg Solti

Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič