Ko je glasba hrana misli

Od nekdaj se mi je zdelo, da bi bilo potrebno popraviti tisto znamenito vrstico iz Shakespearjeve Dvanajste noči: glasba je hrana misli, ne ljubezni.

Kako lahko torej mislimo z glasbo – ali, še bolje, v njej? Ena najboljših preizkušenj takega premišljanja so Klavierwerke Roberta Schumanna. Izzivam vse, naj poskusijo ne misliti med poslušanjem enkratne verzije Wilhelma Kempffa! Osredotočimo se na Humoresko, Schumannovo mojstrovino, ki ni navadno klavirsko delo, ampak pesem brez vokalne linije, z vokalno linijo, reducirano na tišino - tako da je vse, kar dejansko slišimo, le klavirska spremljava. Tako moramo brati slavno “innere Stimme“, ki jo je Schumman (v napisani partituri) vrinil kot tretjo vrstico med dvema klavirskima vrsticama, višjo in nižjo. Kar dejansko slišimo, je “variacija, a ne na temo”: serija variacij brez teme, spremljava brez glavne melodične linije (ki obstaja le kot Augenmusik, v preobleki napisanih not). To odsotno melodijo je potrebno rekonstruirati na temelju dejstva, da se prvi in tretji nivo (klavirske linije desne in leve roke) ne nanašata neposredno drug na drugega: da bi lahko upoštevali njuno medsebojno povezanost, je potrebno (re)konstruirati tretji, “virtualni” nivo (melodično linijo), ki se ga ne da zaigrati. Njen status je status nemogočega-realnega, ki ne obstaja, vendar lahko samo vztraja kot odsotni duh – kot v Freudovi fantaziji “Ein Kind wird geschlagen“, v kateri osrednji prizor ni bil nikoli zavesten in ga je potrebno rekonstruirati kot manjkajočo povezavo med prvim in zadnjim prizorom.

Schumann prižene stvari do očitno absurdnega samo-nanašanja, ko ponovi to pasažo tako, da napisana partitura ne vsebuje nobene tretje odsotne melodične linije, nobenega notranjega glasu. Kar tukaj manjka, je odsotna melodija, torej ravno odsotnost sama. Kako naj igramo te note, ko pa na nivoju tega, kar je dejansko treba zaigrati, natančno ponavljajo prejšnje note? Dejansko zaigranim notam je odvzeto tisto, česar tod itak ni, oziroma, če se sklicujemo na Biblijo, izgubijo tisto, česar nikoli niso imele.

Ta paradoks nas pripelje do moderne subjektivnosti: moderni subjekt se pojavi, ko njegov objektni protipol (v tem primeru melodija) izgine, a ostaja prisoten (učinkovit) prav v svoji odsotnosti – skratka, subjekt je korelativen z »nemogočim« objektom, katerega obstoj je izključno virtualen. Šele ko imamo variacije brez melodije, serijo gub brez čvrste substancialne vsebine, subjekt ni več (druga) Substanca. V tradicionalni romantični pesmi je subjekt še vedno definiran s substancialno vsebino notranjega bogastva, ki mu ga daje njegov glas, klavir pa mu zagotavlja le gubo ozadja. Vse, kar ostane pri Schumannu, je ravno guba sama, ki ji je odvzeta melodija, zavrnjena kot preveč “substancialna”, da bi lahko ustrezno podala votlost subjektivnosti. Edini način, kako primerno priklicati subjekte, je ta, da ga predstavimo kot praznino, okoli katere kroži guba “variacij brez teme”.

Povedano drugače, Schumann je prvi “anti-humanist” v glasbi: dosežek njegove glasbene prakse je prehod od “človeške osebe” (ki izraža bogastvo substancialnih emocij z melodijo) k subjektu kot votli negativnosti. V filozofiji je ta prehod izpeljal Kant, ko je prvi vpeljal razcep med subjektom in osebo. Humanizem je pred-moderen, pred-kartezijanski, reducira človeka na vrhunec stvarjenja, namesto da bi ga pojmoval kot subjekta, ki stoji izven kreacije. Zato trdim, da prav formalna struktura Schummanove glasbe predstavlja paradoks modernega subjektivizma: uprizarja zapreko, oviro – nezmožnost “postati nekdo” uresničiti svojo identiteto – po zaslugi katere ravno “neskončno hrepenenje” konstituira subjektivnost.

Še eno lekcijo bi se lahko naučili iz Humoreske. Pravi pianist bi moral znati igrati pozitivne note tako, da bi zmogli ločiti odmev spremljajočih neodigranih virtualnih not, torej njihovo odsotnost … Mar ni to ravno način, kako deluje ideologija? Sleherni eksplicitni ideološki tekst (ali prakso) vzdržuje serija “nezaigranih” obscenih dodatkov nadjaza. Spomnite se filma Roba Reinerja A Few Good Men, sodne drame o dveh ameriških marincih, ki ju obtožijo umora enega od kolegov vojakov. Vojaški tožilec trdi, da je šlo za naklepni umor, medtem ko obrambi uspe dokazati, da sta obtožena sledila tako imenovanemu “Code Red,” nenapisani normi vojaške skupnosti, ki dovoljuje skrivno nočno pretepanje kolegov vojakov, ki so prekršili etične standarde marincev. Takšna norma mora ostati v tajnosti noči, nepriznana, neizrekljiva – v javnosti se vsi pretvarjajo, da ne vedo nič o njej ali celo zanikajo njen obstoj. S tem, ko krši izrecna pravila skupnosti, takšna norma predstavlja “duh skupnosti” v najčistejši obliki, saj najmočneje sili posameznike v skupinsko identifikacijo.

In ali številni primeri pedofilije, ki so pretresli katoliško cerkev, ne kažejo ravno tega, da gre v tem primeru za cerkveni Code Red? Pedofilija katoliških duhovnikov ni nekaj, kar bi zadevalo samo osebe, ki so zaradi naključnih razlogov zasebne zgodovine, brez povezave s Cerkvijo kot institucijo, izbrali poklic duhovnika. Nasprotno, je fenomen, ki zadeva katoliško Cerkev kot tako in je vpisan v njeno delovanje kot socio-simbolne inštitucije. Ne zadeva ‘zasebnega’ nezavednega posameznikov, temveč ‘nezavedno’ inštitucije same: ni nekaj, kar se dogaja zato, ker bi se morala ustanova prilagoditi patološkim realnostim libidinalnega življenja, zato da bi preživela, temveč nekaj, kar sama ustanova potrebuje za to, da se lahko reproducira.

To je tisto, kar acheronta movebo – premikanje podzemlja – pomeni kot praksa kritike ideologije, Ideologiekritik: ne neposredne spremembe izrecnega ideološkega besedila, temveč prej poseg v njegov obsceni virtualni dodatek. Spomnite se, kako odnos do homoseksualnosti v vojaških skupnostih deluje na dveh različnih nivojih: eksplicitna homoseksualnost je brutalno napadena, tisti, ki so identificirani kot geji, so izobčeni in pretepani vsako noč. Vendar to neposredno homofobijo spremlja presežni niz implicitne mreže homoseksualnih namigovanj, internih šal, obscenih praks, itd. Res radikalen poseg v vojaško homofobnost se torej ne bi smel osredotočiti predvsem na eksplicitno represijo homoseksualnosti, ampak bi moral “premakniti podzemlje,” zmotiti implicitno homoseksualne prakse, ki vzdržujejo eksplicitno homofobijo.

Najučinkovitejša Ideologiekritik ni v tem, da kršimo eksplicitno ideološko melodijo, ampak v tem, da tistim na oblasti igramo njihovo lastno melodijo brez tretje vrste nemih not. Tako kot je Lenin dejal, da kdor ni prebral celotne Heglove logike, ne more razumeti Marxovega Kapitala, me mika reči, da se nihče, ki ni večkrat zapored poslušal Schumannovih Klavierwerke, danes ne more zares lotiti Ideologiekritik.

Slavoj Žižek

Robert Schumann: Klavierwerke (Ga), Wilhelm Kempff,
Deutsche G (Universal)

Prevedel Jani Sever, opremil Jonas Žnidaršič