Ubogi atentator

Atentat na predsednika vlade je velika zgodba. Tudi tokrat, ko je njen edini nauk, da politika, ki sproža takšne reakcije, ne pomeni nič dobrega. A to smo vedeli tudi brez nesrečnega Zagrebčana, ki si je opasal bombe in šel nad premiera sosednje države.

Od tu naprej je poskus atentata postal legenda. Prav nič hudo grozečega ni v tej zgodbi. Res je, domnevnemu atentatorju bi se lahko bombe sprožile na vlaku, policist, ki ga je zaustavil, bi lahko bil manj priseben, lahko bi mu celo uspelo priti v bližino kakšne od slovenskih inštitucij oblasti. Lahko bi denimo vstopil v državni zbor in tam sprožil eksplozijo. Vse to bi lahko imelo zelo tragične posledice, vključno z mrtvimi, čeprav bi dejanju obupanca, ki ima očitno precejšnje psihične težave, težko rekli poskus političnega atentata.

Ne vemo niti tega, kaj je hrvaški bombaš natančno nameraval, niti od kod podatek, da naj bi poskušal umoriti slovenskega predsednika vlade. Zdi se, da je to pač preiskovalcem povedal sam. Nekako tako kot to, da ni sam in da gre za organizirano akcijo, v kateri naj bi imel več sodelavcev, kar se je izkazalo za popolno izmišljotino. Podobno najbrž velja tudi za domnevni atentatorjev cilj, ki je bil lahko sicer izvrstna motivacija za veterana domovinske vojne, ki se je odpravil reševat meddržavni spor.

Prav resnega atentata se tako, kot se je zadeve lotil, najverjetneje niti ne da izpeljati. Konec koncev do predsednika slovenske vlade ni tako zelo lahko priti. Ves čas je okoli njega par varnostnikov, ki budno pazijo na okolico. Vsaj tako se zdi. Ampak najprej je treba sploh ugotoviti, kje bi se dalo premieru sploh približati. Morda se to lahko zgodi povsem slučajno. Ampak za kaj takšnega je presneto malo možnosti. Drugače pa prav veliko ljudi ne ve, kje natančno se bo predsednik vlade gibal in kaj vse bo počel.

Veteran z visokim terorističnim ciljem o tem, kaj počne slovenski predsednik vlade več kot očitno ni imel pojma. Zdi se, da se je pač usedel na vlak in se odpeljal proti Ljubljani. To pa je tudi vse, čeprav je s svojim dejanjem povzročil veliko vznemirjenje. Hrvaška politika je obsodila kakršno koli nasilje. Slovenski predsednik vlade je dejal, da ga ni strah. Hrvaška in Slovenija pri preiskavi vneto sodelujeta. Kar v primeru, ki ni videti ravno zapleten, sploh ni zelo težko. Je pa hvalevredno.

Pravzaprav bi lahko ponesrečeni atentator postal junak velike zgodbe samo v primeru, če bi njegovo iracionalno ravnanje sprožilo racionalne politične odzive. A kaj takšnega je, zdi se, nemogoče pričakovati. Reakcije so zaenkrat ostale na nivoju kazanja poguma in načelnega obsojanja nasilja. Nič posebnega torej. Nobene refleksije, ki so je bili, vsaj v omejeni meri sposobni mediji. Čeprav je vsakomur jasno, da je bila norost atentatorja bistveno spodbujana prav z zaostritvijo meddržavnih odnosov.

Prav v tem je najbrž najbolj pomembna poanta neljubega dogodka. Odnosi med državama so tako zelo zastrupljeni, da je tak dogodek ne le mogoč, ampak niti nikogar pretirano ne šokira. Tako kot ne bo nikogar šokiralo, če bo med turistično sezono prišlo do kakšnega večjega meddržavnega incidenta. Nasprotno, videti je, kot da politiki v obeh državah stopnjevanje napetosti še vedno ustreza. Slovenija zdaj lahko kaže na to, kam je hrvaška politična retorika pripeljala. Hrvaška pa na to, kakšne posledice ima krivična blokada.

Jani Sever