Hladna evolucija

Zadnjič sem se s prijateljem zavrtela v nekajurno debato o slovenskem karakterju. Čisto je popenil, kako smo Slovenci hladni in zadržani, kako smo brez strasti in da smo mojstri v skrivanju čustev. Nekdo ga je spravil ob živce (zato sva si privoščila pivce).

Ah, dajno, sem mu oporekala, ne moreš tako črno gledati na cel narod. Saj smo čisto okej, samo poglej v kaki lepi deželi živimo. Ni se dal, nekaj ga je vrglo iz tira in bil je eden tistih momentov, ko je tudi natakarico grdo (po)gledal.

“Že vzgajajo nas tako, najprej šola, dobra služba, denar. Potem lahko začneš razmišljati o družini in lastnem stanovanju. Dobrem avtu, lepih otrocih.”

Čukasto sem ga pogledala in mu nalila v kozarec.

Ravno sta se razšla z dekletom, ponavadi si ob takih priložnosti takole celiva rane. Nazadnje je on poslušal mene.

“Jst ti povem, ta folk je bolan. Ne moreš tako živet! Js hočem bit živ, kaj mi bo keš, vila z bazenom in štalca, če pa kravca ni prava?”

Priznam, včasih ne razumem, kaj mi govori, a ponavadi ima vse smisel. Tudi tokrat sva izluščila nekakšno bistvo, se mi zdi.

Za primer seveda vzameva najine znance. Ugibava, s kakšno brzino drvijo skozi življenje. Drvimo.
Natempirani kot bombe vsake toliko treščimo v skupno orbito, pojasnimo svoj ritem, se pohvalimo z nešteto opravki, ki nas še čakajo in odšibamo dalje.

“Zdi se mi, da se je čas pohitril.” Končno lahko izustim svojo tiho teorijo.

Ena ura mi mine prej, kot mi je pred leti. Resno sumim čas, da je vedno hitrejši.
(Ja, Eistein bi se počohljal po kodrih in mi vse skupaj relativno hitro razložil.)

“Čas je isti,” me ustavi. “Ljudje smo hitrejši…In Slovenci smo pa sploh obsedeni s časom.”

Dan je urejen po razdelkih. Naši koledarji so počečkani, urniki natrpani. Še malo, se tolažimo, samo še malo. Da končam faks, dobim službo. Ni časa za ljubezen, čisto bi nam sesula načrte.

Pa ni res, da smo taki samo Slovenci, okoli tega se ne bova s prijateljem nikoli strinjala. Morda je res, da smo vzgojeni v okolju, ki od nas zahteva red in disciplino, pokončno držo in uspeh. In morda drži, da imamo visoke ideale.
A taki so ljudje po celem svetu. Nam se pač pozna zgodovina in majhnost. Skoraj vsi se nekako ali preko koga poznamo in morda smo malo naveličani enih in istih obrazov. Komaj se človek dobro obrne naokoli, že je tu kdo, ki ga od nekje poznamo.

In hladni da smo?
Seveda, malo so nam res zakrnela čustva, kaj moremo. Ko pa je toliko strahov, pričakovanj. In ves ta stres, ki ga živi Slovenec. Od vsepovsod nanj streljajo informacije…gospodarska kriza da je, ljudi odpuščajo, kredit je treba odplačat, prašičja gripa je za vogalom (robec na usta), da ne bi slučajno seksal brez zaščite, sosed je kupil nov avto, v tistih keksih je preveč E-jev, toča je uničila vso domačo vrtnino, Hrvati nas bodo letos zopet grdo gledali na morju…
Preveč reči ima Slovenec v glavi, še politiki ga spravljajo ob pamet. Kako naj se potem človek sprosti, si vzame čas za strast..? Postana strast pa ni dobra, to je jasno.

“Daj nehaj, poglej malo okoli sebe,” mi pravi. “Nimamo jajc, to je to. Preko interneta se razmnožujemo, za temi monitorji preždimo ves dan. Sploh ne znamo več komunicirati. Moški sploh ne zna več zapeljati ženske, napit se ga mora, da se ji bo lahko približal (isto velja tudi za ženske)…”

Pa sem mu rekla, tako hudo pa spet ni. Nikar ne posplošujmo. To niso problemi Slovencev, to so problemi sodobnega človeka. To je pač del evolucije. Vsaka generacija ima svoje težave.

Še smo strastni, še čutimo. Znamo si vzeti čas, tu in tam (kakšni pa pač ne, a gotovo imajo svoje razloge in načrte). Hodimo v savne, se relaksiramo na tečajih joge, igramo golf (japajade), gradimo vikende na morju, kupujemo nove računalnike, gledamo v velikanske plazme…

Hodimo na koncerte, podpiramo slovenske športnike, doniramo v cerkvene tašlce, tu in tam skočimo na kakšen dopust v tujino, si privoščimo skok čez plot, gledamo porniče, poslušamo softiče.

“In če si tako presneto nesrečen v Sloveniji, se pač preseli. Nekam daleč stran od Slovencev.” In sva nazdravila na to.

A nikar ne misli, da je na čisto drugem koncu sveta kaj bolje.

Katja Lenart