„Kamen je padel na knjigo“

S temi besedami je solastnica lokala Cafe Open Barbara Rajgelj označila napad, ki se je zgodil na dan državnosti 25. junija. V njem je v času napada potekal literarni večer gejevske in lezbične literature kot dogodek Tedna Parade ponosa. Kontekst? Večplasten.

Na dan 27. 6. pred 40 leti so policisti vdrli v LGBT lokal Stonewall Inn v New Yorku in izvedli racijo s številnimi aretacijami in nasiljem, da bi pregnali tamkajšnje homoseksualce. Začel se je upor proti oblastem in s tem tradicija parad ponosa po celem svetu. S paradami ponosa se ne poudarja ponos na lastno spolno usmerjenost, saj je ta dana po naravi in ni stvar odločitve, ampak ponos na upor zoper (institucionalizirano) nasilje nad manjšino, ponos na moč, ki je potrebna, da narediš korak naprej, namesto da bežiš stran; ponos na to, da je skupnost stopila skupaj in tako postala močnejša.

Danes diskriminacijo nad spolnimi manjšinami producira zakonodaja preko izključujočih institucij prava, nasilje in teroriziranje pa (posledično?) izvajajo radikalne militantne skupine organiziranih mladih s paravojaškimi metodami. Pred dnevi smo bili priča dogodku, ki nam bi moral dati misliti! V glavnem mestu države, ki je celo predsedovala Evropski Uniji in bi jo zlahka umestili med razvite zahodne, je skupina zamaskiranih načrtovano in oboroženo napadla kulturni dogodek – literarni večer. Njihov namen je politične narave, to je prestrašiti in pregnati manjšino, ki po njihovem ne sodi v družbo. Uporaba metode, kot je neizzvan, načrtovan, agresiven in oborožen fizični napad, kaže, da bi to skupino maskirancev lahko oklicali za teroristično.

Ob takih dogodkih se ne sme problematizirati le pomanjkljivega dela policije, temveč pojava organiziranih napadov neofašističnih militantnih celic! Policija je v svoje delo vložila ogromno truda. Do napada je vseeno prišlo in po časovni premici se je, še preden policija ni zavarovala udeležencev literarnega večera, oblikovala in združila vsaj ena taka celica, ki je napadla. Pomembno je govoriti o vzrokih za to, kdo to izvaja, kdo ima od tega interese, kako to naredijo in zakaj to počnejo! Obračati pozornost na policijo pomeni zmanjševati težo dejanja teh maskiranih napadalcev z izgovorom, da uradni organ tega ni preprečil! Kot da je moralno povsem sprejemljivo in ni nikomur sporno, da skupine z neofašističnimi idejami vzgajajo in novačijo mladostnike? Je res potreben ponoven pregled zgodovinskih učbenikov? Saj ni minilo toliko časa!

Dejanje napada je bilo storjeno na štirih ravneh – napadena je bila Parada ponosa (10. člen: pravica do svobodnega izražanja), napadena je bila gejevska in lezbična skupnost (14. člen: prepoved diskriminacije), napaden je bil lokal Cafe Open, simbol za vrednote odprte družbe in družbe sobivanja (11. člen: svoboda zbiranja in združevanja), manifestiralo pa se je v napadu na naključnega(?) posameznika, Mitjo Blažiča (5. člen: pravica do svobode in varnosti). Navedeni členi so zapisani v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Rim, 4.11.1950).

Izvzemati iz konteksta zgolj enega izmed teh vidikov je premalo! Najbolj zaskrbljujoči pa je zagotovo napad na vrednote odprte in multikulturne družbe, saj ta močan signal subtilno preveva družbo zaenkrat brez močnega in predvsem bolj stalnega proti-signala, torej glasu ZA mirno sobivanje večih kultur v skupnem družbenem prostoru.

Če iščemo analogije takega ravnanja v zgodovini, jih najdemo brez posebnega truda, zaskrbljujoče pa so bile njihove posledice! V gospodarsko negotovih razmerah je tlakovana pot populističnim politikam, ki za trenutne razmere samovoljno iščejo, najdejo, sodijo, obsodijo in kaznujejo cel spekter notranjih in zunanjih sovražnikov, krivcev, grešnih kozlov. Iz nastale ignorance, nestrpnosti, zatiranja pravic so se brez izjeme razrasle strupene ideje totalitarizmov, najhujših režimov v zgodovini človeštva – in to nedaleč nazaj, le nekaj generacij!

Moralno sporna je torej tudi populistična politika, ki s produciranjem sovražnega govora ali zgolj zmanjševanjem teže dejanjem s takim ozadjem reproducira neofašistične ideologije, katerim je Slovenija že nekajkrat (komaj) ubežala – in za to plačala krvavi davek.

Zato je nujno, da se v kriznih časih govori tudi o človekovih pravicah. Zato je še pomembneje, da se v gospodarski krizi odgovorne oblasti ukvarjajo tudi, ne pa samo, z zakonodajo s tega področja. Ironično je, da če se napad ne bi zgodil, tudi Parada ponosa ne bi bila tako odmevna. Zatorej se lahko vprašamo, kateri skupini sploh več pomeni medijska izpostavljenost LGBTIQ skupnosti! In če pregledamo zadnjih nekaj dni, kdo so bili tisti, ki so se s tem vprašanjem najbolj ukvarjali?

„Kamen je padel na knjigo“ nam pove tudi, da je lezbična in gejevska skupnost del širše družbe, da razvija svojo kulturo skupaj s kulturo družbe in da ne obstaja le en dan na leto, na dan Parade ponosa, marveč še 364 drugih dni. Da je aktivna in ne zgolj aktivistična, da je bolj introvertirana kot ekstrovertirana, da je samozadostna in neškodljiva. Da ima prijateljske vezi izven okvirjev spolne usmerjenosti, spolne identitete ali spolnega izraza in da je doprinos k multikulturni slovenski družbi. Da si deli z njo vrednote. Zato je pomembno povedati, katere vrednote so bile napadene na dan državnosti. Naše skupne vrednote. Ene s kamni in baklami ter besedami, druge pa z molkom.

Vasja Simić