Politika prihodnosti

Civilna družba je prepustila vizijo in strateško načrtovanje državnim uradnikom. Načrtovanje je v rokah in pristojnosti politikov, ki po potrebi in glede na (lastne) interese oblikujejo načrte in plane za prihodnost. Največkrat se izkaže, da so načrti bodisi zelo kratkoročni, ozko usmerjeni znotraj posameznih področij ali panog in ne upoštevajo najrazličnejših vidikov, učinkov in posledic za družbo in ljudi, ali pa so zgolj propagandnega značaja in se sploh ne preverja njihovega uresničevanja. Mnogokrat pa vizije in načrtovanja sploh ni zaznati, saj so si mnogi vladni ukrepi med seboj nasprotujoči, izključujoči in povsem v nasprotju z deklariranimi cilji in izraženo politično voljo. Nacionalni programi in akcijski načrti, ki so na mnogih področjih sprejeti kot dolgoročni strateški plani niso dosledno spoštovani s strani institucij, so prepuščeni arbitrarni interpretaciji vsakokratne vlade, ki sprejema ukrepe v neskladju s sprejetimi akti. Nanje se nemočno sklicujemo le NVO (v kolikor jih poznajo), a brez pravega učinka in upoštevanja. Ni neodvisnih evalvacij zasledovanih politik in sprejetih ukrepov, ki bi pokazale njihove učinke ter primernost in možnost izboljšav. Pa tudi, če bi bile, bi jih kdo sploh upošteval?

Apatija državljank in državljanov ali t.i. civilne družbe je vse večja in zaskrbljujoča. Kot da smo se vdali in predali, kot da je bilo že vse preizkušeno, narejeno že vse kar se je sploh narediti dalo in je možno. Pristali smo na sistem, na vzorce in na postopke, ki so nam bili boj ali manj vsiljeni in dani s podmeno vzemi ali pusti, to ali nič. Vzeli smo ponujeno v prepričanju, da s kompromisom puščamo odprte možnosti za boljšo prihodnost, za želene spremembe, za popravke in izboljšave. Pristali smo na to, da se dialog z oblastniki dogaja zgolj v zelo omejenih in omejevanjih okvirih, kjer se samo popravlja kozmetične detajle, ki pa strukturnih in dejanskih sprememb nikoli ne prenesejo. Lahko seveda takoj pripomnimo, če nam sploh blagovolijo dati možnost in priložnost dialoga, se nam zdi, da smo dosegli že veliko. Kaj šele, ko se kdaj zgodi, da je določen naš argument celo sprejet in upoštevan. Halo! Zadovoljujemo in pristajamo na drobtinice, na bonbončke in na občasen izraz razumevanja ter podpore, ki pa se skoraj nikoli ne udejanji v praksi. Dobro so nas dresirali in primerno smo se pokorili, upognili in navadili avtocenzure, da ni treba veliko, da verjamemo, da se nas prepriča. Že nekaj evrov je dovolj, da se nas podkupi, z molkom in ubogljivostjo. Tako lahko obdelujemo vsaj svoj vrtiček, namesto da bi orali ledino tudi za druge, drugače.

To naj bi bila politika majhnih korakov. Politika kompromisov in rokovanja s problemi v rokavicah.

Tako si je država na vsakem področju NVO izbrala svojega reprezentativnega predstavnika, ki zastopa interese celotnega področja in govori v imenu le-tega. Polje možnih sprememb je že vnaprej določeno in omejeno pri čemer se vedno poskrbi, da do dejanskih sprememb in premikov nikoli ne pride. Da ne pride do sprememb moči in razmerij oblasti. Vsa t.i. partnerstva in dialog temelji na ohranjanju strukturnih moči, v ohranjanju odnosov neenakosti in nesorazmerja. Ključni namen je ohranjanje odvisnosti prebivalcev od institucij in verjetja, da smo usodno odvisni in nemočni brez njih. Vsilili so nam vero v nenehen razvoj in napredek družbe in odnosov v njej, tako da dejansko verjamemo, da so vsi veliki dosežki bili doseženi, nekateri pa so tako rekoč že na dlani, potrebno je le slediti in potrpežljivo čakati, da se uresničijo načrti, ki jih politične elite pripravljajo v naše dobro. Prenehali smo verjeti v politično angažiranost, prenehali smo sanjati in načrtovati drugačno in boljšo prihodnost za vse, prenehali smo sodelovati in ustvarjati alternative obstoječim sistemom monetarne politike, ekonomije, socialne politike, ekologije in popolnoma smo se odrekli etičnemu delovanju. Povsem apatično iz navade z veliko toleranco in vdanostjo dopuščamo, da nam mnogi politiki in drugi strokovnjaki, ki zasedajo ključna institucionalna mesta v družbi lažejo in kradejo, da manipulirajo z nami in na naš račun, da delajo načrte, o katerih ne vemo nič.

Tega si ne smemo več dovoliti, zato je potrebno razmišljati kaj je potrebno spremeniti.
Zbiramo predloge in pobude.

Elena Pečarič