Punce ne jokajo

Marsikdo se v Sloveniji – zlasti v časih svetovne gospodarske krize - verjetno sprašuje, v čem je bistvo umetnosti. No, sprašuje se manj filozofsko. Sprašuje se na preprost način - zakaj je umetnost sploh pomembna. Kaj prinese koristnega družbi. Saj so umetniki neke vrste »bluzatorji«, družbeni zajedavci. Če že imamo umetnost, potem naj bo komercialna. Naj se dobro prodaja. Naj zasluži sama od sebe. Naj bo npr. zabavna ali razumljiva. Naj bo preprosta in všečna. Naj bo primerna, če otrok slučajno sam doma ob enih ponoči prižge daljinec – naj ne bo kočljivih prizorov. Naj ne bo pretežkih vprašanj. Naj ne boli, naj ne odstopa od normale. Predvsem to. Umetnike se je do sedaj celo toleriralo, kot neke vrste »božje voleke«, ki so v svojem svetu in dajo mir. Dokler dajo mir.

Si predstavljate, da bi v Sloveniji nastal film, ki bi na vrhunski način govoril o istospolni ljubezni? Kaj bi se zgodilo režiserju? Bi glavni igralci ostali celi? Bi bila na filmski premieri podtaknjena bomba? Dovolimo si manjšo spekulacijo. Recimo, da bi bil v Sloveniji posnet trdo erotičen film s homoseksualnimi prizori. Recimo, da bi bile glavne igralke ženske. Verjetno se jim ne bi nič zgodilo. Družba - predvsem tista, ki na televizorjih nima varnostne kode za nočne programe in licemersko vali odgovornost za vzgojo na druge – bi se sicer zgražala. Pa bi glavni artistki kdo kresnil po betici? Netolerantna družba dovoljuje seksualno perverzijo in prepoveduje ljubezensko razmerje. V avtarkičnosti nekega sistema, neke družbe ali države, je šibkost – ta se vselej manifestira v napadu na še šibkejšega. Nasilje pa ni zgolj fizično, je tudi verbalno in je v mimikriji - prevzemanju lažne moralistične podobe, pod katero se skriva možnost za izživljanje ali ponarejanje vrednot.

V svetu filmi, ki obravnavajo homoseksualne vsebine na tak ali drugačen način, niso novost. Eden izmed prvih bolj znanih filmov je bil v začetku sedemdesetih – Viscontijeva Smrt v Benetkah. Pa Fossejev Kabaret. Kasneje je tematika doživela razcvet - v nekem smislu je filmska industrija tista, ki je zmožna v nadnacionalnem obsegu odrazit in povezat globalni svet. Sledili so kultni filmi, ki so posredno ali neposredno obravnavali gejevske, lezbične, biseksualne, transseksualne, homofobne in HIV/AIDS vsebine. Kultna Gora Brokeback, filmi homoseksualnega režiserja Almodovarja (All about my mother je verjetno eden izmed boljših na to temo), filmi Gusa Van Santa, pa Crying Game, Philadelphia, Fucking Åmål, Boys don’t cry, American Beauty, Mulholland Drive, The Hours, Capote, Kinsey, Transamerica, Milk… naštejmo zgolj nekaj uspešnic. V svetu obstaja nič koliko filmskih festivalov z gej-lezbično vsebino. Po svoje smo filmov s homoseksualno vsebino že naveličani, saj ne povedo nič novega. Ali pač. Nič novega morda ne povedo v svetovnem merilu – kar pa ne velja za Slovenijo in majhne države / družbe kot take (in ne glede na dejstvo, da se tudi tu heteroseksualne punce že dolgo časa ob ljubezenskih težavah cmerijo na ramah najboljših prijateljev – »pedrov«).

Pred kratkim smo si na POP TV ogledali film Boys don’t cry z izjemno Hilary Swank v glavni vlogi (Oskar). Če je bilo predvajanje filma v sozvočju z zadnjimi dogodki v Ljubljani (napad na Blažiča), je bila izbira vsekakor posrečena. Film z izredno tenkočutnostjo obravnava problematiko transseksualne usmerjenosti in posilstva kot skrajne oblike ponižanja šibkejšega. Obravnava osebno trpljenje, muke prevzemanja spolne identitete, mačistično perverzijo, nasilje, pokvarjeno mati, žrtvovanje, ljubezen. In vse je posneto po resnični zgodbi.

Tudi v tem se skriva nekakšno bistvo umetnosti. Zmožna je podirati meje, prikazati nerazumljivo, presuniti brez cenenosti in propagande, odpirati svetove, vplivati na empatijo. Že slišano. A v Sloveniji so filmi s podobno vsebino več kot dobrodošli. Kajti tu nekatere zadeve še niso vsakdanje, normalne, pač pa povedo nekaj novega. Če drugod filmi z gej-lezbično vsebino postajajo relikvija sama po sebi, v Sloveniji še vedno funkcionirajo po pionirsko, utirajo pot.

Utirajo pot čemu? Morda temu, da se bo v bodoče – če bodo izražali svoje umetniške poglede – napadalo umetnike in umetnice same? Bo to skrajni rob, do katerega bo prignana naša majhna deželica? Umetniki in umetnice ne bodo več »bluzatorji«, pač pa škodljivci, nesnaga, ki ustvarja gnusne reči? Nekaj, kar ni družbeno koristno (v časih gospodarske krize, v primerjavi s socialnimi problemi!), pač pa moteče? Bi jih bilo najbolje odstraniti, zradirati, spraviti v kampe? Najprej se je preganjalo čefurje in njihovo umetnost – kaj sledi? Požig literarnega večera? Goreča grmada knjig?

No, saj morda zadeve niso tako zapletene. Medtem ko se učene glave ukvarjajo z vsemi možnimi izpeljankami ksenofobije, je šlo lahko zgolj za kazanje moči ene izmed navijaških skupin… Za specifično govorico ulice. Kar je vsekakor pomemben signal – a to je že druga zgodba.

Kylie Minouge je simpatična pop zvezdnica, izrazito všečna »pravim« moškim. Vendar jo imajo, zaradi zavzemanja za pravice homoseksualcev, za gej ikono. Britanska kraljica Elisabetha II. jo je odlikovala z nazivom OBE za dosežke na področju glasbe. Prav tako je odkrito homoseksualnega pevca Eltona Johna odlikovala z nazivom Sir. Čudno, čeprav je gej.

No, pa pojdimo domov. Si predstavljate, da bi bila čast »gej ikone« dodeljena kakšni slovenski pop zvezdnici?

Kdo bi preživel?

mag. Anja Fabiani