Geni, genij in geneza

Tisto, česar pri vroči debati o »gensko spremenjenih organizmih« ne razumem najbolje, je, v čem za božjo voljo je tak problem? Ko poslušam iz vseh koncev in krajev, kakšen »bav bav« so »gensko spremenjeni organizmi«, se namreč zbegan sprašujem, kako mi je lahko ušlo, da vendar nekje obstajajo tudi gensko »nespremenjeni« organizmi, torej taki, katerih genski material ostaja nespremenjen in nedotaknjen, vse odkar jih je, kakor nam izpričuje knjiga Geneze … hm, kako že?

In tu se mi ponovno zalomi. Saj vendar ne more biti na svetu prav veliko posebnežev, ki bi verjeli, da vse te rožice niso »genski« organizmi, pač pa nam razkazujejo svojo lepoto prav tako, kakršno si je zamislil stvarnik, ki jih je iz prsti ustvaril in jim svetega duha vdihnil … A četudi danes v resnici ne verjamemo ničesar takega, se vseeno zdi, da smo prav to »božjo previdnost« pripisali poosebljeni »materi Naravi«, ki skrbi za nas in naše blagostanje s svojim »inteligentnim načrtom«.

A narava seveda ni nikakršen znanstveni genij in nima nobenega inteligentnega načrta. Narava ni ustvarila »popolnih« živih bitij, rastlin in živali (pa tudi ljudi ni ustvarila po božji podobi), da bi se zdaj nespametni in častihlepni človek mešal v njeno delo in iz popolne »naravne« harmonije ustvarjal nevarni genski »kaos«. Narava JE genski kaos, in pri svojem delu ji je precej manj jasno kaj počne, kakor je to jasno možem v belih haljah, ki poskušajo kakšni kreaciji narave dodati še kakšen dodaten gen, da bi jo malce izboljšali.

Ne razumem načelne groze nad idejo »gensko spremenjenih organizmov«. Ne razumem groze nad tem, da znanstveniki, na primer, v krompirjeve liste vnesejo en dodaten gen, ki gre na živce koloradskemu hrošču, medtem ko nas ne moti to, da so ljudje ali pa narava sama, zmešali milijone in milijone genov, da so do krompirja sploh prišli. Kaj vendar naj bi pomenilo, da ne bomo dovolili »gensko spremenjene koruze«, če pa koruza vendar je »gensko spremenjena«, za to so hvala bogu že pred tisočletji poskrbeli Indijanci tam nekje v srednji Ameriki.

Ne moti nas, da imamo vrtnice v stotinah različnih odtenkov, ne moti nas udomačevanje rastlin in živali, ne moti nas križanje milijonov genov brez vednosti narave in popolnoma brez vednosti, kaj bo iz tega eksperimentiranja nastalo, medtem ko nas je groza, če dodamo nekemu božjemu stvarstvu en sam gen in še to načrtno in premišljeno.

Da gre pri tem za strah iz nevednosti priča že to, da smo ljudje skeptični do »gensko spremenjenih rastlin«, ko pa gre za genski inženiring v medicini, pa naenkrat nimamo več problemov, samo da nas pozdravi. V takih primerih hitro pozabimo na našo pred tem tako trdno vero v modrost matere Narave in na to, da »za vsako bolezen ena rož’ca raste«, in z največjim veseljem pogoltnemo kakšno z genskim inženiringom pridobljeno tableto.

Seveda nočem reči, da pri vsem tem genskem inženiringu ni nikakršnih vprašanj in problemov. Osnovni in hkrati največji problem je patentiranje. Za moj okus je namreč ideja, da lahko nekdo, ki je v določeno rastlino vstavil dodaten gen, to rastlino patentira, neskončno bolj grozljiva od te, da uboga rastlinica v sebi zdaj nosi tisti nov gen. Da nam lahko nekdo prepove še enkrat posejati koruzo, kakor nam Microsoft recimo prepove še enkrat naložiti Windowse, je naravnost strašljivo in tako absurdno, kakor da bi Kolumb moral od Indijancev najprej odkupiti patent za krompir, preden ga je lahko pripeljal v Evropo. Patentov na živa bitja enostavno ne bi smeli dovoliti.

A to sta dve različni vprašanji, in drugo ni neposredno zvezano s prvim. Korporacije, kot je Monsanto, niso same po sebi razlog za paniko pred tako imenovanimi »gensko spremenjenimi organizmi« na načelni ravni. Za to je krivo bizarno razumevanje narave, tisti teološki in teleološki pogled na naravo kot stvarstvo z jasnim načrtom in začrtano smerjo, kakor da ne bi vedeli, da je vse skupaj naključni proizvod genskih mutacij, da naravi – če že uporabljamo ta metaforični koncept – niti približno ni jasno, kaj počne, da smo mi vsi hvala bogu »gensko spremenjeni«, in da je dobro, da smo, saj bi le malokdo med nami danes še užival v vlogi virusa.

Tako razumevanje narave ni problematično le v kontekstu GSO, pač pa za seboj potegne celo serijo zgrešenih mnenj in predsodkov, od tega, da je homoseksualnost »nenaravna«, do težav z vprašanjem oplojevanja žensk z biomedicinsko pomočjo. Ne dovolimo ničesar, kar bi poseglo v to nedotakljivo in popolno božje stvarstvo. Seveda moramo naravi pripisati zasluge, da danes nismo več virusi, pač pa smo v koži, v kateri se še kar solidno počutimo, toda poanta je, da je naravi pač »ratalo«. Za razliko od znanstvenikov v laboratorijih, ki vsaj približno vedo, kaj počnejo, ko spreminjajo gensko strukturo nekemu organizmu, je narava kakor Pehta v votlini, ki naključno meša svoje zvarke. Kakšen med njimi je po naključju res lahko tudi zdravilen. A zaradi tega ni nič bolj avtentičen, nič bolj resničen, nič bolj »božji«.

Luka Culiberg