Pričakovani konec

Presenečenja ni bilo. Rehnovega posredovanja je uradno konec. Hrvaška in Slovenija sta tam, kjer sta bili ob začetku slovenske blokade. No, Slovenija je najbrž v slabši poziciji. O tem, kaj se je zgodilo, pa največ pove odziv Zmaga Jelinčiča.

Vprašanje meje med državama je ponovno dvostranski problem. Vprašanje blokade pa ostaja evropski problem. Tako vsaj pravi hrvaški zunanji minister, ki ima seveda prav. Kljub temu, da je to najprej hrvaški problem in takoj nato tudi problem Slovenije, ki bi imela od vstopa Hrvaške v EU največ koristi. A slovenska diplomacija ostaja trdna. Žbogar je kratek: “Tega problema si nismo mi izmislili, to je hrvaški problem in Hrvaška bo morala najti tudi rešitev.” Podobno zgovoren je Pahor, ki je izjavil, da sta sosedi s tem zapravili možnost, da uredita vprašanje meje. Dokler Hrvaška ne bo spornih dokumentov umaknila, Slovenija svojega stališča ne bo spremenila. Tako je minilo pol leta Rehnovega posredovanja.

Klavrno in brez kakršnih koli rezultatov. Slovenija in Hrvaška sta zdaj v še slabših odnosih. Rešitev mejnega vprašanja, kot tudi vprašanja hrvaškega vstopa v EU, pa ni prav nič bliže kot konec lanskega leta. Hrvaški premier Ivo Sanader je sicer hkrati s koncem Rehnovega posredovanja predlagal, naj slovenski in hrvaški parlament sprejmeta skupno izjavo, da noben dokument po letu 1991 ne prejudicira meje, a to je samo še en predlog, ki najbrž nima realnih možnosti za uspeh. Podobno kot najbrž ni mogoče pričakovati, da bi pravne službe v Evropski komisiji in Svetu EU sprejele nekakšno mnenje, da dokumenti, ki jih je Hrvaška predložila v pogajanjih, ne prejudicirajo meje.

Prvi odzivi v Sloveniji so vzvišeni. Katarina Kresal je dejala, da vstop v EU očitno trenutno ni prioriteta Hrvaške. Potem je izjavo vendarle nekoliko omilila, češ da verjame, da bo Hrvaška to svojo odločitev prespala in morda vendarle nadaljevala s tem konstruktivnim postopkom. Konec koncev je predsednica LDS, kot pravi, po naravi optimist. In za upanje, da bo prespana noč prinesla pomiritev, je res potrebna velika doza optimizma. Predsednik Odbora za zunanjo politiko Ivo Vajgl je bil bolj neposreden. Hrvaška razen svojega odbojnega stališča do iskanja politične rešitve problema ni dala nobenega znaka, da je pripravljena umakniti sporne dokumente iz pogajanj z EU.

Daleč najbolj zanimiv je bil odziv prvaka SNS Zmaga Jelinčiča: “Kot kaže, se je poker, ki sta ga igrala Pahor in Žbogar, dobro obrestoval, tako da lahko predvsem Žbogarju samo čestitam. Hvala bogu, da so Hrvati izstopili, kajti v kolikor Hrvati ne bi izstopili, bi bila Slovenija na zelo tankem ledu in bi morala pristati na zelo zelo slabe pogoje.” Jelinčičevo navdušenje je pristno. In zanj ima tudi vse razloge. Kot se je sam pohvalil, so imela za tako ugoden razplet veliko zaslugo trda in striktna stališča Slovenije, h katerim je sam izdatno pripomogel. Zmago je pač navdušen nad zmago slovenske diplomacije, ki je brez tega, da sta mu vlada in celotna slovenska politika tako dosledno prisluhnila, ne bi bilo.

In kaj je slovenska politika s tem dosegla? Meja je še vedno tam, kjer je bila. Osrednji problem so spet postali sporni dokumenti. Prvi argument Slovenije ostaja, da je pač članica EU. A Hrvaška ima po propadli mediaciji še en argument več za reševanje spora pred sodiščem. Slovenska želja po mediaciji pa praktično ni več realna. Vajgl pravi, da ima Hrvaška politično elito, ki ne pozna besede kompromis. Pa Slovenija? Vsega skupaj se najbolj veseli Zmago Jelinčič.

Jani Sever