In se premika?

Rehn je dal novi predlog. Uradna Slovenija je zadovoljna. Odgovor naj bi evroposrednik dobil danes. Na SDS bo treba še nekoliko počakati. In tudi na Hrvaško. Vsaj za enkrat se tako zdi, da se je premaknilo bolj malo. A pustimo se presenetiti.

Slovenska vlada naj bi danes odpisala evropskemu komisarju za širitev Olliju Rehnu na njegov najnovejši predlog sporazuma o reševanju slovensko-hrvaškega mejnega spora. Po tem, ko ga je za sprejemljivega označil predsednik slovenske vlade, so ga menda podrobno secirali strokovnjaki in zdaj naj bi bil odgovor praktično pripravljen. Brez kakšne evforije lahko pričakujemo, da bo Slovenija predlog podprla. Konec koncev bi drugače predsednik vlade izpadel vsaj nekoliko zaletav. No, vse naj bi bilo tudi sicer v najlepšem redu. Pomisleki so vezani samo še na zavezo, da bosta državi spoštovali razsodbo arbitraže.

Ampak tudi to je povsem dovolj. Poleg tega je del opozicije zadržan, del pa bi tako ali tako praktično vsako rešitev, ki bi vsebovala tudi kompromisne poteze, označil za izdajo. Pahorjeva vlada je tej politiki doslej striktno popuščala. Ali lahko torej pričakujemo spremembo? Zdi se, da je vse odvisno od SDS. Brez nje ni dvotretjinske večine v parlamentu in brez nje nasprotniki kakršnih koli kompromisov skoraj zagotovo ne morejo izpeljati uspešnega referenduma. Danes naj bi torej videli, kaj bo storila Slovenija. Če bo vztrajala na novih popravkih, je Rehnovega poskusa mediacije med državama zagotovo konec.

Ni pa to edina težava. Kljub temu, da Rehnov zadnji predlog javnosti ni znan v podrobnostih, je jasno, da je Rehn v njem uporabil nekaj novih izrazov. Namesto famoznega ex aequo et bono predlaga uporabo načela upoštevanja vitalnega interesa. Druga novost je angleška besedica “junction”, ki jo je uporabil namesto izraza “contact”, v povezavi z določitvijo slovenskega dostopa do odprtega morja. Skratka povsem dovolj nejasnosti za dobro podlago dobri meri novih težav. Ob morebitnem referendumu bodo ljudje, ki bodo odločali, morali razumeti latinsko in nato še angleško, kar je več kot dobra podlaga za manipulacije.

V ostalih točkah naj bi zadnji Rehnov predlog precej dobro zadovoljil slovenske zahteve. Arbitre naj bi izbrali z liste mednarodnih arbitrov in njihova imena naj bi bila v sporazumu zapisana. Vzporedno naj bi se obravnavala vprašanja morske in kopenske meje. Noben dokument, ki sta ga državi sprejeli po 25. juniju 1991, pa naj ne bi imel pravne teže. Skratka, Slovenija je dosegla veliko. Morda celo precej več, kot je bilo mogoče pričakovati. In vendarle, za radikalce, seveda premalo, saj vsi njeni predlogi niso bili dobesedno upoštevani.

Jelinčič je kajpak takoj povedal, da gre za navadno svinjarijo. Janša je bil bolj zadržan in je svoji stranki pustil dovolj manevrskega prostora. Dejal je, da SDS Rehnovega teksta ne bo podprla, če v njem niso upoštevani slovenski predlogi. Izpostavil je načelo pravičnosti in jasno nakazano možnost, da Slovenija dobi teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Oboje Rehnov predlog vsebuje. Vprašanje pa je, ali dovolj eksplicitno. In predvsem, ali bo SDS vztrajala na dobesedni uporabi načela ex aequo et bono ali se lahko zadovolji z opisno verzijo istega principa.

Kaj pa Hrvaška? Soseda modro čaka, da Slovenija opravi svoje. Če bo slovenska stran mediacijski predlog zavrnila ali ga poskušala znova dopolniti, ji v zvezi z Rehnovim posredovanjem itak ni treba več storiti praktično ničesar. Zadeva bo vrnjena na začetek.

Jani Sever