Pod nadzorom javnosti

Vsi vozniki poznajo zastoje na slovenskih cestah. In vsi poznajo prizore, ko se korakoma vozijo mimo gradbišč, na katerih praktično nikoli ni nobenega delavca. Le kako se odseki, na katerih se dela, sploh kdaj popravijo? Pravzaprav je to pravi čudež.

Letos že nekaj mesecev potekajo dela okoli in na viaduktu Ravbarkomanda. Odsek dolg nekaj sto metrov, je pogosto pripeljal do kolon dolgih več kilometrov. A sam, čeprav sem se mimo peljal kar nekajkrat, doslej tam nisem videl še nobenega delavca. Popolnoma drugačno zgodbo sem lani doživel v Kanadi. Kanada ima hude zime in posledično poleti veliko obnovitvenih del na cestah. Tudi tam ta dela povzročajo zastoje in tudi tam ljudje z njimi seveda niso zadovoljni. Vendar imajo za razburjenje veliko manj razlogov kot vozniki na slovenskih avtocestah. Sam sem bil večkrat priča, kako so okoli devete ure zvečer zaprli del avtoceste in hkrati z zaporo, so na del, ki so ga začeli obnavljati, že zapeljali prvi stroji. Odsek ni bil daljši od kakih dveh kilometrov (kar je vseeno precej več, kot so običajno dolgi odseki, ki jih sanirajo v Sloveniji) in vendar sem bil naslednje jutro šokiran, ko sem videl, da strojev ni več in da je kos ceste, ki je bila zaprta spet prevozen. Kanadčani niso bili presenečeni. Na takšno delo so navajeni.

Minister za promet Patrick Vlačič je že pred časom napovedal, da se bodo v Sloveniji tudi na tem področju stvari spremenile. No, potem je bilo vse samo še slabše. Zastoji na cestah so vedno večji in delavcev je na gradbiščih videti vedno manj. Kakšnega učinka njegove besede vsekakor niso imele. Zato je minister svoje zahteve ponovil in zdaj bomo ponovno čakali na rezultate. Vlačič od Darsa da zahteva, da se odseki obnavljajo 24 ur na dan. Naročil pa je tudi izdelavo nekakšnega akcijskega načrta, ki naj bi prinesel sistemsko prenavljanje cestišč, optimiziranje obnov, skrajšanje rokov in transparentnost, se pravi, da bi se vedno vedelo, kaj se obnavlja, kdaj in koliko delavcev je na delu. Ali lahko torej kmalu pričakujemo kakšne konkretne rezultate? Morda, čeprav zahteve ne morejo vzbujati pretiranega optimizma. Zaveze o Izdelavi akcijskega načrta, optimizaciji in sistemizaciji se slišijo dovolj neopredeljeno. Zahteva po transparentnosti pa je nekoliko komična, saj ta že obstaja.

Še bolj neprijeten je bil odzivi Darsa in DDC. Poudarili so, da transparentnost že obstaja in da se trudijo. Šef Darsa Tomislav Nemec nas je tolažil, češ, da imamo vsi slabe občutke, ko stojimo v kolonah. Poudaril je, da gre za zahtevna vprašanja in da se trudijo za stalne izboljšave. Povedal pa je tudi, da podatke o tem, kje, kaj in koliko delavcev dela, že posredujejo javnosti in da so za njihovo točnost pač odgovorni izvajalci. Za konec smo slišali še vrhunsko cinično izjavo o tem, da najboljši nadzor nad opravljanjem del vrši javnost. Podobno neprijetno so bili odgovori Ljuba Žnidarja, direktorja DDC in mimogrede še župana Polzele. Napovedal je, da bi bilo treba v obnovo cest vlagati več sredstev in da bi se morali lotevati bolj kompleksnih obnov. In to je bilo bolj ali manj vse. Najbrž je tudi on prepričan, da je najboljši nadzornik javnost. Tako Žnidar kot Nemec sta delovala nekoliko preplašeno, kot da bi lahko kmalu sledila njuna zamenjava. Kaj prida pomembnega pa kljub temu nista spravila iz sebe.

Njun strah za stolčka je najbrž lahko kar upravičen. Prav veliko jih najbrž ne bo, ki bi ju branili. V času kadrovskih zamenjav, ravno včeraj je bilo zamenjano vodstvo Luke Koper, bo sicer kdo dejal, da gre samo še za dve žrtvi politične čistke. Vendar bo njuno delo najbrž vendarle težko braniti tudi najbolj zavzetim nasprotnikom sedanje vlade. A to je pravzaprav nepomembno. Edino, kar šteje je, da bi se na področju obnove cest (pa tudi njihove gradnje) kaj spremenilo. Za to pa bi bilo najprej potrebno uvesti nadzor in sankcije za kršitelje. Javnost tega dela ne more opravljati namesto tistih, ki so zanj imenovani in plačani. Morali pa bi bili tudi strokovno usposobljeni. Javnost ne more šteti porabljenih evrov, tehtati količin vgrajenega materiala ali meriti števila porabljenih delovnih ur. To res ne more biti njena naloga. Lahko pa sliši cinične besede odgovornih, lahko vidi očitno nedelo in lahko si zapomni ministrove zaveze ter njega, njegovo stranko in vlado zaradi praznih obljub kaznuje na kakšnih od prihodnjih volitev.

Čeprav seveda tudi za to ni nobene garancije. Ob vsem besednem trudu za boljšo pretočnost avtocest, je denimo povsem v pozabo utonila obljuba o odstranitvi cestninskih postaj, ki po uvedbi vinjet niso več potrebne, zelo resno pa upočasnjujejo promet v časih, ko so avtoceste najbolj polne. Še dobro, da za gnečo na avtocesti obstajajo tudi drugačne rešitve. No, niso na voljo ravno vsem, niti ministrom. Ampak minister Vlačič je, kot poroča Dnevnik, kljub temu posegel po prijemu, ki mu je bil, sicer nezakonito, pri roki. V koloni je njegov šofer enostavno prižgal modro utripajočo luč in minister je tako brez večje zamude vendarle prispel v studio POP TV. V interesu javnosti.

Jani Sever