Kje je Hrvaška?

Minile so lokalne volitve na Hrvaškem in evropske v Sloveniji. Na Hrvaškem je bil spor med državama vsaj predvolilna tema. V Sloveniji še tega statusa ni dobil. Počasi je najbolj nacionalna tema letošnjega leta potihnila. A že se bližajo počitnice.

Čas počitnic je čas za morje in to v primeru Slovencev seveda v veliki večini pomeni hrvaško morje. Kriza naj bi letos sicer nekoliko zmanjšala možnosti ljudi, da si privoščijo čofotanje v morju, a kot kažejo prve napovedi, ki jih oblikuje obisk turistov iz Slovenije na Hrvaškem v pomladnih mesecih, letos število slovenskih turistov na Jadranu ne bo bistveno nižje kot v prejšnjih letih. Zdi se, da hrvaško-slovenski spor na tem nivoju ne deluje. Struktura premožnejših pomladanskih turistov je sicer nekoliko drugačna od poletnih, vendar napovedi poznavalcev kljub temu nikakor ne govorijo o katastrofalnem padcu letošnjega slovenskega obiska na Hrvaškem.

So pa zato govorice toliko bolj neprijetne in napovedujejo konflikte. Že v maju so nekateri umirjeni gostje skorajda zašli v konfliktne situacije z domačini, ki se sicer niso končale huje, kot z nekaj med zobmi zasikanimim kletvicami. Poleti se takšne situacije, ko si nasproti stojijo razgreti mladci, rade spremenijo v neljube incidente. Teren za to je vsekakor dobro pripravljen. Utrjeval se je dolga leta, zadnjo najtrdnejšo plast pa je dokončala sedanja vladna politika, ki je pravzaprav v vsem sledila smernicam, ki sta jih določala Zmago Jelinčič in Marjan Podobnik. In tokrat ne gre le za spore glede neke prihodnje delitve ozemelj, dolgov in podobnega. Tokrat je težava povsem konkretna. Hrvaška je blokirana v njenih prizadevanjih za vstop v Evropo.

Ta blokada bo, kot kaže kar trajala. Kaj se medtem dogaja s slovenskimi pogoji ni povsem jasno. Je pa očitno, da jih Hrvaška ne sprejme in jih tudi ne bo. Vsaj ne v celoti. Hkrati pa je videti, kot da Slovenija ni pripravljena prav nič popuščati. Meje manevrskega prostora slovenske diplomacije je konec koncev določila znamenita izjava sprejeta v državnem zboru. Z njo se v diplomaciji res ne da priti daleč, ima pa blagodejne učinke na slogo med političnimi akterji v državi. Predstavlja najmanjši skupni imenovalec, ki ga je določil horizont “hrvaške” politike SNS in trdega jedra SLS. Pa še France Bučar je pristavil svoje. In seveda vsi razumniki in intelektualci, ki ob tem vztrajno molčijo.

Mediacije, ki je v zadnjih mesecih počasi izgubljala svoj sijaj in danes o njej tako rekoč ne govori nihče več, se je očitno znašla v slepi ulici. Še mediator je nekako izginil iz vidnega polja. Po hladnem tušu, ki naj bi ga predstavljal Rehnov predlog, se zdi, da se zanj v Sloveniji ne zmeni nihče več. Njegova zadnja izjava je bila tako rekoč preslišana. Čeprav je bila med vrsticami primerno nesramna. Rehn je v njej uporabil balkansko prispodobo, ki jo je že pred njim podobno izrekel Ahtisaari, ko je pojasnjeval, zakaj mu posredovanje med Slovenijo in Hrvaško niti malo ne diši in da bi raje posredoval med bolj civiliziranimi afriškimi ljudstvi. No, Rehn za razliko od Ahtisaarija nad Balkanom očitno še ni obupal.

Njegove zadnje besede so govorile o tem, da bi bilo lepo in koristno, če bi se Hrvaška in Slovenija začeli obnašati bolj evropsko in ne tako balkansko kot se. Razložil je tudi kaj je s tem mislil. Balkansko ravnanje, po Rehnovo, pomeni, da sprti strani rešitve razumeta v kontekstu, da je tisto, kar je dobro za enega vedno slabo za drugega in obratno. Opozorilo seveda velja obema državama. A zdi se, da je vendarle še nekoliko bolj relevantno za Slovenijo, ki je članica EU. V njem se namreč skriva bistvo slovenskih interesov. Ti so najbolj neposredno vezani prav na čim hitrejši vstop Hrvaške v EU. To je tudi tista enostavna rešitev, ki je dobra tako za Hrvaško kot za Slovenijo.

Izhoda iz tunela, v katerega sta tako vehementno zapeljali sosednji državi, vsekakor še ni videti. Nasprotno, vedno bolj gotovo je, da se nam obeta še ena vroča poletna sezona. Morda najbolj vroča doslej.

Jani Sever