Tragična bilanca

Janša je že pred nekaj časa napovedal, da Pahorjeva vlada ne bo dočakala konca mandata. Vse kaže, da se njegova prerokba izpolnjuje. Kriza je neusmiljena. Opozicija veselo drži štango, pa tudi vladna koalicija rada pomaga.

Novica dneva: (Finance) Iz Petrola je lani jeseni izginil računalnik z elaboratom o nakupu deleža v Istrabenzu. V njem je bilo med drugim napisano, da kupovanje Istrabenza ni pametna poteza. Vrhunsko, ni kaj. Seveda vse skupaj nima prav nič opraviti z vladno politiko. Ali pač. Spomnimo se oktobra 2007. Takrat je predsednik nadzornega sveta Istrabenza za TVS povedal, da Petrolovo ponudbo razume kot poskus sovražnega prevzema. Pred kratkim je zdaj že nekdanji direktor Petrola razlagal, da je takrat reševal Petrol. Takrat, ko krize še ni bilo in je bilo vse skupaj samo igra z velikimi vložki. In igra s tajkuni.

Ta igra se je imenovala bitka in šlo je seveda za bitko z nenašimi tajkuni. Za tajkune prijatelje težav ni bilo. Nasprotno, vse jim je šlo kot po maslu. Janšo so pač potrebovali, kot bi v okoliščinah slovenskega paradržavnega gospodarstva, potrebovali katerega koli predsednika vlade. In Janša je potreboval njih. Bavčarja in Gantarja in Šrota. Posel, ki so ga opravili na začetku Janševega mandata je bil za vse zelo dobičkonosen. Vlada je za nekaj časa prevzela Delo, Laško je dobilo Mercator, Bavčar pa je dobro zaslužil. Še najkrajšo je potegnil Gantar, ki pa se je itak iz kolobocije hitro modro umaknil.

Potem je vlada počasi izgubljala nadzor in ko je bila njena podpora na dnu, so nastali tajkuni. In bilo je lepo, saj je postalo jasno, kdo je državni sovražnik številka ena. Kdo so tisti, ki kradejo nam navadnim državljanom, katerih stiska se je ob začetku krize še povečala. A imeli smo vsaj tolažbe v obliki zgražanja nad milijonsko nagrado direktorju banke in bitke za to, da Hrvaška slučajno ne bi prekmalu vstopila v EU. Nekaj časa je malce pomagalo. Vendar je kriza postajala vedno hujša. Odpuščanja so bila vedno bolj pogosta. No, potem je vendarle prišla novica, ki je povsem zasenčila vse ostale.

Laž Gregorja Golobiča je zahtevala plebiscitarno izjasnitev vseh o tem, ali gre za dovolj hud prekršek, ki zahteva rdeči karton ali ne. In vsi so izjasnjevali. Tudi predsednik republike. Nekateri tudi večkrat. In seveda je že samo to dejstvo povedalo dovolj o teži Golobičevega javnega zanikanja svojega sicer precejšnjega premoženja. In zdi se, da se je tu vendarle prelomilo. Nobenega zadovoljstva v zgražanju, nobenega veselja, ker so nekega ministra ujeli na laži. Ena sama velika zadrega. Razen pri tistih, ki brezkompromisno zahtevajo Golobičevo glavo, pa še ti so imeli večinoma težave s svojo moralo.

Na eni strani se je ponovno relativizirala celotna moralna struktura slovenske politike. Kar seveda ni nič posebno novega, saj pojavu lahko zelo jasno sledimo vsaj od časov razvejane slovenske trgovine z orožjem. Na drugi pa se zdi, da je sprostila vladne kritike. Golobičeva afera ni delovala kot blažilec, kot nekaj, kar preusmerja pozornost z bistvenih problemov. Nasprotno, vlada je zaradi nje postala bolj ranljiva. In še bolj očitno je postalo, kako ne počne nič posebno zveličavnega v spopadanju s krizo in njenimi posledicami. Afera Golobič je zatresla vladne temelje.

Čas je bil primeren. Volitve, kriza, boj za banke, boj za gospodarske funkcije … Treba je bilo samo sestaviti dobro anonimko in eden od ključnih vladnih politikov je moral imeti v omari okostnjak. Le kaj je proti temu malenkost, kot je kraja računalnika iz Petrola. Ali malenkost, kakršna je ponaredek, ki je dokazoval, da ima Ultra nezavarovane kredite. Ali novinar, ki je za več kot tri milijone evrov menda kupil zasebno televizijo in na njej zdaj v svoji oddaji sprašuje o slovenskih tajkunih in njihovih posojilih. Vse je relativno. Ne le v politiki. Samo kriza je vedno bolj realna.

Jani Sever