Socialni populisti

Pred štirimi leti smo se hoteli primerjati z baltskimi državami. Danes se lahko. BDP je v prvem četrtletju, v primerjavi z lanskim letom zdrsnil za 8,5 odstotka. Za las smo zgrešili tretje mesto na lestvici evropskih držav z največjim padcem.

Pred Slovenijo so samo baltske države. Najhuje je v Latviji, kjer je padec 18 odstoten. Estonija je padla za 15 odstotkov in Litva za dobrih 11 odstotkov. V primerjavi z njimi gre Sloveniji kar dobro. Samo nekoliko boljše od Slovenije sta se v boju s krizo odrezali denimo Finska s 7,6 odstotnim padcem in Nemčija s 6,9 odstotnim. Tudi ta primerjava je za Slovenijo na nek način tolažilna. Finska in Nemčija gospodarsko vsekakor predstavljata državi, po katerih naj bi se v veliko stvareh zgledovali. A to je samo zelo slaba tolažba. Številke namreč govorijo o katastrofi. 8,5 odstotni padec ni nekaj, kar bi se dalo kar tako relativizirati z rezultati drugih. Posebej, ker je kar nekaj držav, ki so se v boju s krizo odrezale precej bolje. Lahko se primerjamo samo s podobno razvitim Ciprom, ki sploh ne beleži padca ali z Avstrijo, katere BDP se je skrčil za “samo” 2,9 odstotka.

Kakorkoli obračamo, za spopadanje s krizo je odgovorna vlada. Nič ne pomaga govorjenje o tem, da je Slovenija nebogljena, da smo odvisni od dogajanja na svetovnem trgu, da je kriza globalna in da se vlada trudi s sprejemanjem svežnjev protikriznih ukrepov. Rezultati so neizprosni. Državljanke in državljani pa se težko spomnimo kakšnega od ukrepov, ki bi dal kakšen spodoben rezultat. Podjetniki vedo, da vlada za njih ni naredila tako rekoč ničesar. Še najbolj odmeven ukrep se je nanašal na subvencioniranje krajšega delovnega časa. Vendar so bili do njega gospodarstveniki praviloma kritični, kljub temu, da je morda začasno rešil nekaj delovnih mest, namreč ni ničesar naredil za večjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Ostali ukrepi so za razumevanje precej bolj zapleteni, hkrati pa je očitno, da ne dajejo rezultatov.

Eden od razlogov je, da vlada zamuja. Morda se sliši naivno. A že pred pol leta je bilo vsem jasno, da bo ena največjih preglavic malih in srednjih podjetij plačna nedisciplina. Težave z njo so se pojavile zelo intenzivno takoj ob začetku krize. Neplačniki pa so bili pogosto veliki, oziroma njihovi posredniki, ki so stiskali denar, čeprav za to ni bilo nobenega razloga in s tem služili dodatne obresti. Roki plačil so se kar naenkrat podaljšali za dvakrat ali več. Samo to dogajanje je ogrozilo precejšnje število malih in srednjih podjetij. Primer nekega dobavitelja notranje opreme, ki mu gradbene firme več kot pol leta ne plačajo že dobavljenega in bo zaradi tega propadel, kljub temu, da je njegova firma prej zgledno poslovala, je vzorčen. In kaj je naredila vlada? Nič. Popolnoma nič. Pa ne, da to ne bi bilo mogoče.

Pravzaprav bi bilo precej enostavno. Obstajajo namreč inšpekcije in obstaja državni zbor, ki bi lahko sprejel zakone, ki bi neplačnike s sankcijami prisili v disciplino. Ampak slovenska vlada o tem kot kaže ni niti razmišljala. Sicer pa s stvarmi, o katerih je razmišljala, ni veliko bolje. Znamenita jamstvena shema se napoveduje in napoveduje, vendar ni povsem jasno kdaj bo začela delovati. Vsekakor zelo pozno v primerjavi z evropskimi državami, kjer je podoben ukrep v veljavi že nekaj časa. Zaključek je zato enostaven. Slovenska vlada se je s krizo spopadla slabo, obotavljivo, neorganizirano in zaradi tega z zamudo, ki ji ni videti konca. Rezultat je tak kakršen je. Zelo nespodbuden. Lestvica, na kateri je Slovenija zasedla neslavno četrto mesto, to nedvoumno dokazuje in tega vladna opravičila enostavno ne morejo spremeniti.

Opozicija je predlagala svoj sveženj ukrepov, ki je bil gladko zavrnjen s stani vladne koalicije. To bi bilo morda celo razumljivo, če bi vlada delovala prepričljivo in bi imela pri svojih ukrepih nekakšno vizijo. Tako pa … ne vizije ne kakršne koli odločnosti ni zaznati. Kljub temu, da je nekakšno logiko v protikriznem delovanju vlade vendarle mogoče zaznati. Investira v socialne ukrepe in ne v infrastrukturo ali dela, ki bi lahko gnala gospodarsko rast. In rada se ukvarja s tajkuni (kar niti ne bi bilo nič slabega, če bi vsaj tu nastopala enotno in jasno), namesto, da bi pomagala gospodarstvu, na primer z uvedbo jamstvenih shem, ki bi lahko bile že davno sprejete. Socialni populizem v času krize pač ni najbolj uspešna strategija. Nižanja plač direktorjem krize ne rešujejo. Investicije v železniško infrastrukturo pač. A to je tudi precej težje.

Jani Sever