Zborček za dvojno moralo

Evropske volitve, druge v zgodovini naše države, so za nami, a udeležba na njih je bila nižja od vseh pričakovanj. Tako porazno zanimanje za evropske volitve in hkrati s tem krepitev skrajnih desničarskih in evro-skeptičnih strank kaže, da se ljudje še vedno in vse bolj oklepajo preživetega koncepta etno-nacionalnih vrtičkov, herderjanskega mednacionalnega nezaupanja in sovraštva, in nebuloznih idej o zgodovinski veličini lastnega naroda, pri čemer jim ideja skupne evropske zavesti ostaja sumljiva in tuja. Novinarji v vlogi javnosti kandidate iz dneva v dan neutrudno sprašujejo, kaj bodo v Bruslju naredili za Slovenijo, pri čemer nikomur ne pade na misel, da gredo ti ljudje tja delat ne za Slovenijo, pač pa za Evropo – da, za našo Evropo.

Politikom seveda ni v interesu, da bi ljudem obširno razlagali in jih izobraževali, pač pa, da bi od njih prejeli kar največ glasov, zato, ad captandum vulgus, privzamejo prevladujoči diskurz in hitijo le pojasnjevati, kako bodo v Bruslju hodili po trepalnicah za dobro Slovenije. Na politike zato ne gre računati, lahko pa bi se takemu poraznemu stanju duha zoperstavile druge, nepolitične, civilne in akademske institucije. In tako, le nekaj dni pred volitvami, stopi na sceno eno tako akademsko združenje intelektualcev, tako imenovani Zbor za republiko.

Domnevali bi, da če se institucija, kakršna naj bi bil Zbor za republiko, sestane pred volitvami, to stori z namenom, da bi na javnost naslovila teme, ki se tičejo Evropske unije, da bi odprla javno debato, v kateri bi intelektualci – pardon, razumniki – javno predstavili svoje poglede na Evropsko unijo, na prihodnost evropske integracije, na vlogo Slovenije in ostalih posameznih držav v tej unikatni skupnosti, da bi razpravljali o vprašanjih izgradnje širše javne zavesti o našem položaju v skupnosti evropskih narodov, o vzpostavitvi tako imenovane »evropske identitete« … No, to bi lahko domnevali, če nam ne bi bila že od prej znana prava vloga tega razumniškega zborčka.

Kakor pred vsakimi volitvami, se tudi pred temi niso sestali, da bi razpravljali o zgoraj omenjenih temah, temveč o mnogo bolj intelektualno stimulativni, za svetovni etos pereči in nasploh za sodobni svet in evropsko zavest žgoči temi – prikrivanju lastniškega deleža ministra Gregorja Golobiča. Seveda smo le nekaj dni pred volitvami vsi državljani že vedeli, kako ga je Gregor Golobič polomil. Storil ni ničesar nezakonitega, prijavil je svoje premoženje protikorupcijski komisiji, neki razlogi pa so ga silili v to, da je storil neumnost, in javnosti, ki ji tega pravzaprav niti ni dolžen, zamolčal svoj lastniški delež v nekem podjetju. In na koncu to jasno in glasno priznal in se opravičil.

Šok, groza, propad svetovnega etosa, razkroj moralnih in etičnih vrednot, urgentni sestanek razumnikov … Odlična priložnost, da Zbor, tako kot pred vsakokratnimi volitvami, tudi tokrat opravi svoje izvirno poslanstvo, in da še s svojega razumniškega vidika zatrdi javnosti, da »Slovenija zmore več«. In prav tu je osnovni problem institucije, ki se razglaša za neodvisno, akademsko, razumniško in nepolitično združenje intelektualcev. Popolnoma razumljivo je, da opozicijske stranke z vso silo zagrabijo tako kost, in jo oglodajo do zadnjega koščka mesa, nihče ne more očitati političnim nasprotnikom Gregorja Golobiča, da afero napihnejo do skrajnih proporcev in jo izkoristijo sebi v prid. To je povsem legitimno politično delovanje.

Bolj problematična pa je vloga teh samooklicanih razumnikov, ki se razglašajo za neodvisne intelektualce in kot taki nastopajo pod pretvezo komentiranja konkretnih dogodkov v luči nekakšne univerzalne etike. Tiste univerzalne etike, v kateri Golobič zaradi svoje neumne napake za katero se je opravičil, zdaj »tone v blatu laži in sprenevedanja«, medtem ko razna mala ponarejanja anket, prepisovanja govorov in vztrajno zanikanje le-tega, da ne govorimo o prav tako zamolčanih premoženjih številnih poslancev in poslank, niso več del istega diskurza moralnega razkroja. Nekoliko nenavadno za nekoga, ki trdi, da stoji na poziciji neodvisnega arbitra univerzalne etike.

A zdi se, da bolehanje za težavami s konceptom morale, ni tako nenavadno za naše zboriste. Med njimi je, denimo, imel svoje povedati tudi ugledni literarni zgodovinar, akademik dr. Janko Kos, ki ga je primer Gregorja Golobiča zanimal prav z vidika prava in moralnosti. Sam ne morem podajati kakršnihkoli sodb o akademiku, ki je na tej okrogli mizi razpravljal o kategorijah etike, moralnosti in svetovnega etosa, vseeno pa je zanimivo pogledati, kaj je pred mnogimi leti o njem v svoj dnevnik zapisal eden največjih slovenskih pesnikov (in tokrat tu ne mislim na Nika Grafenauerja).

Edvard Kocbek, tisti komunist, ki mu je Partija obrnila hrbet, Janko Kos, veliki sovražnik komunistov, pa ji je bil pri tem v veliko pomoč, je takole zapisal v svoj dnevnik 27. maja 1952: »Človek s pravim občutkom za današnje stanje v kulturi bi ne mogel in ne smel priobčiti nobenega napada na Kocbeka več, iz enostavnega razloga, ker ga značaj dosedanje načrtne gonje, ki ni dopustila niti pozitivnih ocen niti njegovega odgovora, kratko in malo z njo neusmiljeno povezuje in povzroča upravičen videz, da se tudi novi kritik (pa najsi bodo njegovi nagibi še tako tuji oblastniškemu nasilju) strinja s terorjem v kulturi in z ustrahovanjem, ki mu je namen.«

In nato 12. junija 1952 zaključi: »Izvedel sem, da so ubogega Janka Kosa dobesedno “kupili”, kakor temu pravijo književniki v Ljubljani. Vidmar je sklenil z njim neke vrste delovno razmerje, fant je namreč svoja dva članka (o meni in Tonetu Vodniku) napisal po njegovih navodilih.«

Vmes Kocbek zapiše še marsikaj, kar nam pokaže nekoliko drugačno sliko o kategorijah etike, morale in svetovnega etosa, kakor jih razume Janko Kos. Če tako strnemo sporočilo, ki ga prinaša Zbor za republiko, bi se zaključek lahko glasil, da moralnost nekega dejanja sodimo po tem, kdo ga zagreši in da je v njihovem horizontu svetovnega etosa neko dejanje nemoralno le v primeru, če ga zagreši Gregor Golobič.

A nekateri imamo s takim, »razumniškim« pojmovanjem morale nekaj težav. Zdi se, da ima Zbor za republiko toliko povedati o morali predvsem zato, ker je ima veliko. Vsaj dve. To je seveda njihova legitimna pravica, a za tiste, ki drugače razumemo svetovni etos, ta »zbor« zveni precej razglašeno. Bolj kot »Zbor za republiko« bi mu zato nemara pristajalo ime »Vaški kor za dvojno moralo«.

Luka Culiberg